V dvojno slepem preizkusu v Parizu so udeleženci primerjali šest sodobnih instrumentov s šestimi inštrumenti iz 18. stoletja, med slednjimi je bilo tudi pet “Stradivark”.
Rezultati, objavljeni v Proceedings of the National Academy of Sciences, so potrdili rezultate študije iz leta 2010, ki je pokazala splošno naklonjenost k sodobnim inštrumentom. Presenetljiv podatek iz te študije pa je, da profesionalni glasbeniki sami niso mogli zanesljivo razlikovati novih violin od starih violin.
Nadaljevanje študije iz 2010
Francoska specialistka za akustiko Claudia Fritz, ameriški izdelovalec violin Joseph Curtin in strokovnjak za godala Fan-Chia Tao, ki je vodil obe študiji, so v od zadnje študije uveljavili številne spremembe. “Ena kritik prve študije je bila, da bodo le glasbeniki najvišjega ranga iz Stradivarija izvlekli najboljše in za tem podali merodajno presojo o kakovosti tona,” je dejal Curtin.
Zato so število inštrumentov sedaj povečali s šest na dvanajst in k sodelovanju povabili priznane soliste. Namesto v hotelski sobi so testi potekali v sobi za vaje in na koncertnem odru, ocenjevalna obdobja pa so podaljšali na dve 75-minutni seji.
Potek slepega testa
Glasbenikom je bilo rečeno, naj ocenijo vsako violino, kot da iščejo inštrument, ki bi lahko najbolje nadomestil njihovo trenutno violino za prihajajočo koncertno turnejo. Vsak igralec je nosil modificirana varilna očala in je nastopal pri zelo šibki ambientalni osvetlitvi, da bi zagotovili, da violin ne bi mogli prepoznati na pogled. Solisti so ves čas študije uporabljali lastne loke in jim je bilo kadarkoli dovoljeno primerjati testne violine s svojimi instrumenti. Ko so bili na odru, so imeli tudi možnost igranja ob klavirski spremljavi, pridobivanja povratne informacije od izbranega poslušalca in poslušanju igranja drugega violinista.
V enem preizkusu so bili udeleženci pozvani, naj zavrnejo inštrumente, ki jim niso bili všeč, in razvrstijo svoje štiri priljubljene po vrstnem redu, pri čemer so raziskovalci podelili štiri točke najboljšemu inštrumentu vsakega igralca. Zavrnjenim instrumentom se je točka odštela od skupne ocene. V drugem preizkusu so vse violine ponovno preizkusili v koncertni dvorani. Na koncu preizkusa so glasbeniki dobili vsako izmed violin samo 30 sekund, da ugibajo, ali je stara ali nova. Skupno je bilo 33 ugibanj solistov napačnih in 31 pravilnih, od tega 5 nedoločenih.
Sodoben inštrument ocenjen najvišje, eden izmed Stradivarijev najnižje
Končni rezultati so pokazali, da je zmagovalni sodoben inštrument zbral skupaj 26 točk, pri čemer je bil prva izbira štirih violinistov, drugi izbor še štirih violinistov in zavrnjen pri dveh violinistih. Nasprotno pa je Stradivari dosegel oceno -9. Njegov najbližji tekmec je bil sodoben instrument, ki je imel oceno -7.
Rezultati so razkrili, da sta dva najprimernejša inštrumenta moderna, na tretjem mestu pa je bila violina iz Stradivarijevega “zlatega obdobja”. Na nasprotnem koncu lestvice je Stradivari dosegel najslabši rezultat, sodoben inštrument pa je bil uvrščen na predzadnje mesto.
Glasbeniki na slepem testu ne prepoznajo starejšega inštrumenta
Raziskava postavlja pod vprašaj tradicionalna prepričanja o edinstvenih lastnostih starih italijanskih violin, saj glasbeniki na slepih testih izberejo sodoben instrument pred inštrumentom iz 18. stoletja, pa čeprav je ta morebiti Stradivari.
Solisti so z lahkoto razlikovali in ocenjevali instrumente, vendar so imeli težavo pri ločevanju starega inštrumenta od novega. Lahko bi rekli, da so bili odzivi profesionalnih glasbenikov na na nivoju naključnega ugibanja.
Sodelujoči violinisti
V študiji so sodelovali solisti: Olivier Charlier (Francija), Pierre Fouchenneret (Francija), Yi-Jia Susanne Hou (Kanada), Ilya Kaler (na sliki, Rusija), Elmar Oliveira (ZDA), Tatsuki Narita (Francija), Solenne Païdassi (Francija), Annick Roussin (Francija), Giora Schmidt (ZDA) in Stéphane Tran Ngoc (Francija).
Vemo, da ni enostavno ostati polno motiviran ves čas. Bijemo bitko s časom, vsakodnevnimi obveznostmi in včasih se zdi, da ima dan preprosto premalo ur. Poleg teg opravljanje istega dela z učenci, ki nas pogosto spravljajo ob živce ne vpliva ravno blagodejno na nivo naše motivacije.
Tukaj je 5 načinov, ki pomagajo pri motivaciji glasbenih učiteljev/ic.
I. UDELEŽUJTE SE DELAVNIC, KONFERENC, PREDAVANJ, SEMINARJEV O PEDAGOGIKI
Svoje poučevanje moramo nenehno izboljševati. Iskati nove metode, posodabljati vire, kupovati novo glasbeno literaturo ali se morda vpisati na novo študijsko smer. Vedno moramo poskušati biti v koraku z novimi tehnologijami (saj se spomnite, da novi učenci nove generacije že odraščajo s tablicami v rokah!) in novimi pogledi na poučevanje. Poiščite jih na spletu v svojem okolju ali v bližnjih šolah/konservatorijih, lahko pa seveda vedno sledite tudi tečajem in lekcijam na internetu.
II. OHRANJAJTE AKTIVNO GLASBENO ŽIVLJENJE
S tem še vedno malce težko živim. Postal sem glasbeni učitelj, našel sem si delo in poučujem tudi zasebno. Osebno zapravim veliko časa za pripravo ur in ko se moj dan konča (ki je popolnoma obkrožen z otroki), se koncentracija za vajo na instrumentu zmanjša. Ne vem, ali se vam tudi to dogaja, vendar se je treba včasih opomniti, da živimo to, kar pridigamo. Da tudi mi napredujemo in se izpopolnjujmo preko mojstrskih tečajev in koncertov v živo in preko spleta. Se pridružimo lokalnemu zboru? Ustanovimo ansambel ali komorno skupino? Spremljamo in se pridružujemo drugim glasbenikom? Skladamo lastno glasbo? V glavnem – USTVARJAJMO GLASBO!
III. VZPOSTAVITE POVEZAVO Z VAŠIMI UČENCI
Imeti učence, ki ne prinašajo zadovoljstva, je kruta realnost vsakega učitelja na svetu. Vendar moramo razumeti, da vsak prihaja iz drugega ozadja, bije svoje bitke in da je vsak učenec drugačen. Vsak učenec ima lahko drugačno ozadje, starost, družinsko okolje, prejšnje učitelje, morda se sooča s težkim obdobjem ali pa ga preprosto glasba ne zanima na način, kot zanima nas. Na nas je, da poskusimo razumeti naše učence. Z njimi odkrito komunicirajmo in jih direktno vprašajmo, kaj bi lahko učno uro naredilo boljšo? Včasih je potrebno zelo malo, da obrnemo sprva frustrirajočo uro za oba na boljše. Povežimo se z našimi učenci, prosimo jih za povratne informacije in izboljšave, ki jih lahko naredimo zanje.
IV. ORGANIZIRAJTE SE
Pretiravati ni dobro. Preveč učencev? Preveč dodatnih projektov? Pod stresom? Čas je za odmor in refleksijo. Menite, da ne dohajate žongliranja med učenjem, koncertnimi in drugimi obveznostmi in ostalimi dodatnimi projekti? Naredite načrt in se organizirajte s postavitvijo realnih kratkoročnih ciljev. Ne najdete časa za igranje, druge profesionalne aktivnosti, raziskovalno delo, oz. za to, kar vas naredi bolj motivirane? Potem je napočil trenutek, da najdete ta čas, pa čeprav z odrekanjem na drugih področjih. V dosedaj rutinska opravila vključite nekaj novega, kar še nikoli niste počeli. Na primer, napišite članek z vašim uvidom in izkušnjami o učenju, sodelujte s kolegi učitelji pri organizaciji recitala, ki morda vključuje element gledališča, ali morda multimedije, organizirajte poseben roditeljski sestanek za starše 1. razredov, obiščite uro vašega kolege učitelja in podobno. Včasih je težko ostati motiviran, ampak nov zagon se lahko skriva za naslednjim vogalom.
V. SPOŠTUJTE SE
Veliko let odrekanja, vztrajnosti in profesionalnega angažmaja je bilo potrebnega, da ste danes tam, kjer ste. Mnoge ure vaje, študijskih aktivnosti na konservatorijih, glasbenih univerzah, dodatni seminarji, privatne ure in mojstrski tečaji, ki vam omogočajo, da svojo strast do glasbe in inštrumenta prenašate na mlade generacije? Veste, da imate vse potrebne lastnosti in usposobljenosti za poučevanje glasbe na izredno visokem nivoju? To si priznajte z dvignjeno glavo. Čeprav še vedno živimo v svetu, kjer je včasih potrebno odgovoriti na vprašanje “Kaj pa drugače počneš v življenju?”. Vedno se morate imeti za strokovnjaka, ki si zasluži spoštovanje. Spoštujte sebe, vendar predvsem zahtevajte spoštovanje vaših učencev (in staršev). Ne pozabite, da opravljate izjemno pomembno delo. Morda boste prav jutri navdihnili prihodnjega Beethovna ali Freddieja Mercuryja. Ostanite motivirani!
Če povzamem – izpopolnite svoje poučevanje, ohranjajte aktivno glasbeno življenje, vzpostavite povezavo z učenci, organizirajte se in ohranjajte samospoštovanje. S tem boste zagotovo navdahnili generacije izvrstnih mladih glasbenikov.
Prevedeno in povzeto iz angleščine z uporabo spletnih orodij članka na spletni strani musiview.com.
Identiteta po Eriku H. Eriksonu predstavlja ključno pridobitev pete življenjske krize, ki jo med 12. in 18. letom pri mladostniku izzovejo kompleksne razvojne naloge. Poleg povečanih kognitivnih in čustvenih kapacitet, se posameznik sooči z oblikovanjem spolne vloge in drugimi pomembnimi vidiki osebnostnega pojavljanja v družbi. Reševanje nalog se odraža kot splet usmerjenih razmišljanj kdo sem? in akcij mladostnika v prid poglabljanja in utrjevanja občutja sebstva.* Uspešno predelana kriza namesto identitetne zmede v njegovo življenje vključi novo vrlino – identiteto, ki mu omogoča sprejemanje in usmerjanje samega sebe kot edinstveno in socialno vzajemno bitje. Sveže strukturirani psihološki konstrukt deluje kot motivacijski vir ter korekturni in preživetveni mehanizem, življenjsko pomembno vlogo pa odigra tudi pri poklicnem usmerjanju in izobraževanju.
Po teoriji psihosocialnega razvoja (Erikson, 1968) bo torej mladostnik, ki občutje lastnega sebstva zaznava ob ustvarjanju in izražanju s pomočjo glasbe, izbiral identifikacije, aktivnosti in tudi družbene interakcije, ki bodo to občutje utrjevale. Glasbena identiteta bo pri takšnem mladostniku sčasoma prevzela eno njegovih temeljnih prezentacij. Glede na njegovo identiteto v glasbi (MacDonald idr., 2002) bo izbiral smernice, po katerih bo lahko razvijal bodisi svoj pevski glas, igranje na violončelo, komponiranje, elektronsko glasbeno ustvarjanje ipd. S pridobljenimi glasbenimi izkušnjami bo popravljal, nadgrajeval in dopolnjeval idejni zemljevid, ki ga je »skiciral« z nenehnim preigravanjem in vizualizacijo lastnega glasbenega sebstva v prihodnosti. Vse to bo rezultiralo drugi vidik glasbene identitete, ki ga (MacDonald idr., 2002) imenujejo glasba v identiteti in se nanaša na mentalne sheme, ki z glasbenimi vsebinami značilno zaznamujejo odnose med življenjskimi koncepti in s tem ključno opredelijo posameznikovo celostno identiteto.
Identitetni procesi potekajo po principu: kriza – ki jo imenujemo tudi identitetno raziskovanje, in opredelitev. Manifestirajo se v vseh mladostnikovih okoljih in jih je mogoče zasledovati tudi v glasbenoizobraževalnih procesih. Intenzivno glasbeno učenje stimulira tako glasbeno kot tudi identitetno maturacijo. Učinkovito glasbenopedagoško moderiranje pa mora zato poleg promoviranja znanja in veščin, z ustrezno noto naslavljati tudi čustveno-motivacijski in socialni vidik učenja. Za vsakega posameznika – tudi glasbenika, in družbo v kateri bo deloval, je pomembno, da njegovo zorenje zaznamujejo blagodejni dejavniki, ki napovedujejo zadovoljiv razvoj njegove kariere.
Glasbena šola osnovne stopnje
Zgodnje stičišče najpomembnejših dejavnikov: staršev in glasbenih mentorjev, predstavlja okolje glasbene šole, ki jo otrok obiskuje v osnovnošolskem obdobju. V tem času je strukturiranje glasbene samopodobe zelo intenzivno. Učenec inštrumenta se na pridobivanje glasbenih izkušenj odziva z akademskimi, čustvenimi, telesnimi, kognitivnimi, duhovnimi in socialnimi akcijami, preobrazbami in napredkom. Psihična usedlina teh procesov se odraža kot kompleksna množica idej o njem samem, kot glasbeniku. Kompleksno celoto glasbene samopodobe tvorijo tudi predstave o tem, kako ga drugi vidijo in presojajo, ter njegov odziv na to. Na kakšne načine pristopa do glasbe in kaj zmore v zvezi z glasbo, so vprašanja, ki opredeljujejo učenčevo glasbeno samopodobo – temeljni vzvod za konstruiranje glasbene identitete. Odtod prepričanje Marie Spychiger, avtorice koncepta glasbene samopodobe, ki meni, da enkrat izrečena učiteljeva pripomba: »…kako nerodne prste imaš!«, ostane doživljenjsko zapisana, recimo temu – v kromosomu porajajočega se glasbenika.
V zaključnih letnikih osnovne glasbene šole si učenec – soočen z biološkim in duševnim dozorevanjem ter poklicnimi pričakovanji družbe, zastavi novo vprašanje: kdo sem v zvezi z glasbo? Ob tem raziskuje lastne čustveno-kognitivne vire in glede na družbene impulze izbira identitetni potencial, organiziran v mentalnih shemah glasbene samopodobe. Če v njej prevladujejo pozitivne sheme odzivov na vprašanja: »Kako talentiran violinist sem? Se dobro znajdem v orkestru? Je poslušalcem moja glasba všeč?«, se bo identifikacija glasbenika poglabljala in stabilizirala. Kljub krizam, ki jih je doživljal ob različnih glasbenih preizkusih, bo jedrna opredelitev sebstva pozitivno resonirala s predstavami o statusu glasbenika.
Glasbeni konservatorij
Njegova pot potem pelje na glasbeni konservatorij, kjer bo novo razvojno nalogo reševal v okolju, ki ni več tako družinsko in zaščitniško, pač pa precej bolj tekmovalno in neusmiljeno. Svojo glasbeno identiteto bo konstruiral v tesnem odnosu z učiteljem glavnega predmeta. Ta najverjetneje ni materinski tip pedagoga temveč oseba, ki simbolizira tudi uspeh na izvajalskem, kariernem področju.
Pomembno je, da se učitelj na tej razvojni stopnji zaveda pomena glasbene samopodobe, ki bo lahko dober vir učenčeve motivacije ali pa zgolj slab sopotnik.
Stališče, da je potrebno glasbeno samopodobo dijaka »zbiti do tal«, da bi se lahko v čistem trpljenju in frustraciji izbrusil nov talent, je seveda zgrešeno. Prej ali slej bo to rezultiralo nizko raven celostne in izvajalske samozavesti, ki se bo odrazila tako z učnim neuspehom, kot tudi z izvajalsko anskioznostjo.
Klasični zahodnoevropski glasbenokulturni okviri, ki so učitelju omogočili študij in izgradnjo kariere, so močno spremenjeni ali jih ni več. Sodoben učitelj inštrumenta zato v idejni pedagoški koncept poleg izkustvene ravni vključuje paleto ustvarjalnih glasbenih pristopov, ki podpirajo ne le virtuozno, temveč virtualno muziciranje, socialno glasbeno partnerstvo, tehnološko in medijsko ustvarjanje, terapevtski vidik ipd.
V novem tisočletju, vsekakor pa po obdobju korone, namreč spremljamo vse večjo demokratizacijo žanrov in vlog, spremenjene načine glasbenega nastopanja in komuniciranja ter posledično glasbenega izobraževanja in zaposlovanja.
Tradicionalističen model mojster- vajenec je tako nujno potrebno dopolniti in nadgraditi z izkustvenimi načini učenja: improvizacijo, širitvijo žanrskih perspektiv in spodbujanjem skupinskega muziciranja.
Prav tako je potrebno celostno učenje bolj medpredmetno podpreti, vanj vključiti psihološke veščine nastopanja ter uvesti glasbeni dialog s socialnimi okolji. Realizacija takšnega pouka se bo odrazila v individualiziranih pedagoških modelih, ki jih bo oblikoval empatični strokovnjak, v vlogi učitelja inštrumenta.
Glasbena akademija
Na univerzitetnem glasbenem študiju bodoči glasbeni strokovnjak formalno potrdi svoj identitetni status. Tam poglobi socialne in kulturne glasbene vezi ter stke pomembna poznanstva, ki bodo morda vodila tudi v službene priložnosti.
Glasbeni badge of identity (Frith, 1996), ki si ga je mladostnik pripel na jopič, se bo na pragu odraslosti ponotranjil v splet glasbenih veščin, znanj, vedenjskih vzorcev in interakcij. Zdaj je že gotovo, da ga bodo spremljale vse življenje.
Poglabljale in kristalizirale se bodo skozi vloge učitelja violine, orkestrskega glasbenika, prodajalca glasbil, producenta elektronske glasbe, glasbenega vplivneža …
Pomembno je, da se glasbeni edukatorji v naših glasbenih ustanovah pod takšne vloge že danes podpišemo kot njihovi vitalni soustvarjalci. V nasprotnem primeru bomo z zarjavelim repertoarjem glasbenokulturnih vlog obstali v slepi ulici institucionalnega glasbenega izobraževanja.
Slovarček:
*Sebstvo – krovni pojem za vrsto konceptov, ki se nanašajo na samorefleksijo. V psihološkem smislu opisuje dvojno vlogo jaza kot subjekt (akter) in hkrati objekt – predmet psihološkega preučevanja in samoopazovanja (empirični ego).*Teorija psihosocialnega razvoja: https://www.youtube.com/watch?v=aYCBdZLCDBQ&t=47s
Literatura:
Erikson, E.H. (1968). Identity: youth and crisis. Norton & Co.
Frith, S. (1996). Music and identity. V S. Hall in P. Du Gay (ur.), Questions of cultural identity (str. 108–127). Sage Publications, Inc.
MacDonald, R., Hargreaves, D. in Miell, D. (2002). Musical Identities. Oxford: Oxford University Press.
Spychiger, M. (2017). Teaching toward the promotion of students´musical self-concept. V M. Stakelum in Girdzijauskiene (ur.): Creatvitiy and Innovation. European Perspectives on Music Education, Vol. 7(str. 133-146) Esslinngen: Helbling
Natalija Šimunovič je akademska glasbenica violistka z bogatimi orkestrskimi in pedagoškimi izkušnjami. Na doktorskem študiju (Univerza v Ljubljani, Akademija za glasbo) pod mentorstvom dr. Katarine Habe trenutno raziskuje pojavnost glasbene samopodobe v našem glasbenoizobraževalnem sistemu.
Kot večkrat nagrajena pisateljica je avtorica devetih kratkih zgodb Sotto voce (2018), mladinskega romana Ajda, vila iz obzidja (2017), romana Elegija (2018) in pravkar izdanega romana Idra (2023), katerega predstavitev ob izidu poteka prav te dni. Vsa njena literarna dela so močno glasbeno obarvana. V enem izmed intervjujev je tudi dejala: “Če so besede note, se zelo trudim, da bralec ne bi bral not, ampak bi zaslišal melodijo.”
Foto: Sašo Valjavec
Vam je prebrano všeč? Podprite prihodnje zapise s komentiranjem, deljenjem in naročilom na Novičnik Lion Strings.
Tisti, ki pozna samega sebe, je moder; tisti, ki pozna druge, je razsvetljen.
Lao Tzu
Big Five model (McCrae & Costa 2008) je eden izmed najbolj razširjenih in vplivnih modelov merjenja osebnostnih lastnosti. Temelji na petih dimenzijah osebnosti: odprtost za izkušnje, vestnost, ekstravertnost, ustrežljivost in nevroticizem.
Vsaka dimenzija predstavlja razpon ali spekter. Točka na spektru se določi za vsako izmed petih dimenzij, na podlagi povprečnih odgovorov osebnostnega vprašalnika, kjer posameznik navaja stopnjo (ne)strinjanja z določenimi trditvami.
Odkritja, dosežena s pomočjo Big Five modela, imajo številne praktične uporabe, od poklicnega usmerjanja, osebnega svetovanja in terapije, do prilagajanja izobraževalnih procesov in splošnega razumevanja medosebnih odnosov.
V tem članku bomo orisali dimenzije modela Big Five in nakazali njihove smernice vpliva na karakter osebnosti.
Odprtost za izkušnje / openness to experience
Odprtost se nanaša na posameznikovo odprtost za nove ideje, izkušnje in načine razmišljanja. Ljudje z visoko stopnjo odprtosti so običajno radovedni, kreativni, inovativni in se hitro prilagajajo novim okoliščinam. Lahko tudi kažejo večje zanimanje za umetnost, kulturo in filozofijo. Na drugi strani pa lahko posamezniki z nizko stopnjo odprtosti za izkušnje občutijo nelagodje ob novih situacijah in se težje prilagajajo spremembam.
Vestnost / consciencioscness
Vestnost se nanaša na to, kako organizirani, zanesljivi in odgovorni so ljudje. Tisti z visoko stopnjo vestnosti običajno natančno načrtujejo svoje aktivnosti, se držijo svojih obveznosti, so zelo zanesljivi in motivirani. Ljudje z nizko stopnjo vestnosti pa se lahko borijo z organizacijo svojega časa, opravljanjem zadanih nalog in pogosto zamujajo roke.
Ekstravertnost / extravertion
Ekstravertnost se nanaša na to, kako družabni in energični so ljudje. Ljudje z visoko stopnjo ekstravertnosti so običajno zelo družabni, uživajo v večji družbi in so radi v središču pozornosti. Tisti z nizko stopnjo ekstravertnosti pa imajo raje tišino, individualne in manj družabne aktivnosti ter dejavnosti z nižjo stopnjo zunanjih dražljajev.
Ustrežljivost / agreeableness
Ustrežljivost se v tem kontekstu nanaša na sočutje, prijaznost, toplino in zaupljivost do drugih ljudi. Ljudje, visoko na tej dimenziji so sposobni gledati iz perspektive drugih, razumeti njihove občutke in misli z visoko mero empatije. Zaradi svoje naklonjenosti k harmoniji odnosov upoštevajo pravila in se, če je mogoče, raje izogibajo konfliktom in soočenjem. Ljudje z nizko stopnjo ugodnosti pa so lahko bolj neodvisni, neobzirni, osredotočeni nase in se težje povezujejo z drugimi.
Nevroticizem / neuroticism
Nevroticizem ali čustvena stabilnost / emotional stability se nanaša na to, kako se ljudje spopadajo s stresom in negotovostjo. Tisti z visoko stopnjo nevroticizma so običajno bolj nagnjeni k zaskrbljenosti, razdražljivosti, občutkom tesnobe in anksioznosti. V medsebojnih odnosih potrebujejo več podpore, empatije in razumevanja, saj so pogosto bolj ranljivi na kritiko in negativne odzive. Hkrati pa lahko njihova čustvena občutljivost pripomore k večji čustveni globini in zavedanju v medosebnih odnosih.
Narava ali okolje / nature or nurture
Študije kažejo, da obstajajo tudi fiziološki gonilniki zgornih petih dimenzij. Npr. povezava med nevroticizmom in aktivnostjo simpatičnega živčnega sistema, ki je odgovoren za odziv “boj ali beg”. Prav tako so raziskave pokazale, da je ekstrovertiranost povezana z nižjimi nivoji kortizola, stresnega hormona, kar kaže na manjšo reakcijo na stres. Nekatere študije so prav tako povezale vestnost z nižjimi nivoji dopamina, ki je povezan s sistemom nagrajevanja v možganih, medtem ko so druge študije povezale odprtost do izkušenj s povečano aktivnostjo v prednjem delu možganov, ki je odgovoren za bolj kreativno razmišljanje.
Kljub temu pa je treba opozoriti, da te študije le delno razjasnjujejo zgoraj omenjene povezave in da so vplivi na izgradnjo človekove osebnosti večplastni preplet narave in okolja.
Normalna porazdelitev / Gaussova krivulja
Glede na splošno prebivalstvo se pri merjenju osebnostnih lastnosti pričakuje normalna porazdelitev po Gaussovi krivulji. To pomeni, da večino populacije najdemo v srednjem razponu vrednosti, manjši delež ljudi pa na koncih spektra, kar pomeni, da imajo bodisi zelo nizko ali zelo visoko stopnjo določene dimenzije.
Testi Big Five na spletu
Obstaja veliko spletnih strani, ki ponujajo teste za Big Five. Vendar pa je pomembno, da izberete test, ki je znanstveno validiran in zanesljiv. Tukaj je nekaj primerov:
Openpsychometrics: https://openpsychometrics.org/tests/IPIP-BFFM. Ta stran ponuja brezplačen test za Big Five, ki je bil razvit s pomočjo znanstvenih meril. Test ima 50 vprašanj in traja od 6 – 8 minut.
PRISM-OCEAN Model: https://prismocean.com. Ta stran ponuja brezplačen test, ki meri pet osebnostnih dimenzij s 25 vprašanji in traja samo 5 minut.
Personality Assessor: https://www.personalityassessor.com/personality-tests. Ta stran ponuja brezplačne teste za Big Five, ki so bili razviti na podlagi velikega števila raziskav. Testi so relativno kratki in imajo običajno okoli 50 vprašanj.
Človekova osebnost je večplasten kompleks, ki vključuje mnoge okoljske, genetske in družbeno-sociološke dejavnike. Big Five model z vedno večjo natančnostjo opredeljuje in razlaga človekovo osebnost. S tem ponuja uvide in orodja za boljše razumevanje medčloveških odnosov, kar lahko prispeva k večji empatiji, efektivnejši komunikaciji in širšemu razumevanju medsebojnih odnosov.
Reference
Fiske (1949), Norman (1967), Smith (1967), Goldberg (1981), and McCrae & Costa (1987, 2008). Big Five theory of personality.
Cohen MX, Young J, Baek JM, Kessler C, Ranganath C. Individual differences in extraversion and dopamine genetics predict neural reward responses
Izseki iz glasbeno-dokumentarnega filma, ki predstavlja delo starodavne tradicije izdelovalcev lokov za godala in prihodnje izzive glede dostopnosti ogroženega brazilskega lesa pernambuka.
Vabljeni tudi k branju članka o lpe lesu, najboljši trajnostni alternativi za pernambuko les.
Izbor najboljših pernambuko in lpe lokov Lion Strings
Predstavljamo les, ki predstavlja najkvalitetnejšo in trajnostno alternativo prenambuku.
Temna stran pernambuka
Les Pernambuk, ki je stoletja veljal za najprimernejši les pri izdelavi vrhunskih godalskih lokov, ima trenutno velike probleme.
Široka uporaba pernambuk lesa je povzročila prekomerno sečnjo brazilskih pragozdov in s tem privedla do ogroženosti samega pernambuk lesa, kot tudi s tem povezanih živalskih vrst amazonskega pragozda.
Zaščita amazonskih pragozdov
Da bi omejila propadanje tega izjemno pomembenega ekosistema, je je brazilska vlada v zadnjih letih prepovedala oz. izjemno omejila sečnjo, trgovino iz izvoz tega lesa izven države.
Posledično izdelovalci lokov in glasbeniki raziskujejo alternativne materiale za svoje loke.
Najboljša alternativa pernambuku je les Južne in Centralne amerike po imenu Lignum vitae, oziroma lpe.
Lpe v primerjavi s pernambuk lesom
Les lpe (izgovorjava ipe) postaja vse bolj priljubljen kot zamenjava za pernambuk zaradi podobnih akustičnih, vizualnih in tehničnih lastnosti lesa.
Lpe les ima zelo gosto in tesno zrnato strukturo, zaradi česar je močan, fleksibilen in stabilen material za izdelavo lokov. Prav tako je odporen na vlago in temperaturne spremembe, kar pomaga zagotoviti konsistentno delovanje skozi daljše časovno obdobje.
Poleg tega ima les lpe čudovito naravno barvo in je privlačen na pogled, zaradi česar je dobra izbira za godalske loke, kjer je poleg zmogljivosti pomemben tudi izgled.
Kar zadeva zmogljivost, se je izkazalo, da ima lpe lok izredno podobne značilnosti kot pernambuk lok, kjer podobne tehnične lastnosti lesa botrujejo izredno podobnim akustičnih lastnostim zvoka, fizičnega odziva in celostne izkušnje, ki je marsikje v slepi primerjavi lokov praktično nezaznavna.
Primerjava celostne izkušnje lpe ali pernambuk loka je marsikje v slepi primerjavi identična.
Skratka, omejitve na strani pernambuk lesa so privedla do raziskovanja alternativnih materialov godalskih lokov in les lpe se je izkazal kot najboljša izbira.
Brez kompromisov za zvok
S podobnimi značilnostmi in vzdržljivostjo se les lpe izkazuje kot izvedljiva in enakovredna alternativa pernambuku in bo verjetno v prihodnjih letih postajal vse bolj priljubljen.
Delo z učenci je večkrat tudi psihološke narave, zato je dobro prepoznati 5 najpogostejših tipov osebnosti in glede na njihove lastnosti prilagoditi svoj učni stil. S tem je naša energija bolj usmerjena, zaradi večje sinergije med nami in našimi učenci pa poskrbimo za boljše počutje in pripravimo teren za boljše rezultate.
Tukaj je 5 najpogostejših tipov osebnosti, njihove osnovne lastnosti in predlogi dobre prakse.
Perfekcionist
Ti učenci so praviloma zelo motivirani, zagnani in ciljno orientirani, vendar pa znajo do sebe biti tudi prestrogi, če ne vidijo vsaj minimalne možnosti željenega izzida. Perfekcionizem nosi v sebi ta notranji nemirni dvom, ki lahko ob nenaslavljanju preraste v neodločnost, negotovost ali celo anksioznost. Ena od dobrih praks za te učence je ozaveščanje na konkreten, čeprav delen napredek, raje kot na trenutno še nedosežen željeni izid. Z rednimi povratnimi informacijami, ki naj bi bile večinoma pozitivne, vodimo učence mimo čeri morebitnih občutkov nezadostnosti in jih vodimo po poti željenega cilja.
Čeprav je vsak posameznik v svoji osnovi unikaten in neponovljiv, vseeno obstajajo določene lastnosti, ki jih lahko pripišemo določenemu tipu osebnosti.
Odlašalec
Ti učenci se spopadajo s slabim upravljanjem časa in nizko motivacijo, zato ponavadi z vadbenimi aktivnostmi odlašajo do zadnjega. Ena od dobrih praks za te učence je, da jim postavimo časovno jasno strukturirane in težavnostno dosegljive cilje, ki jih podkrepimo z malimi, a iskrenimi pohvalami. Učno snov poskusimo predstaviti skozi njihove osebne interese in zanimanja, s tem krepimo njihovo notranjo motivacijo; z rednimi preverjanji pa vzpostavimo in nagrajujemo navade dobre prakse in s tem vnašamo strukturo vestnosti.
Introvert
Introvertirane osebnosti raje delujejo samostojno kot v skupini ali pred publiko. Samostojne aktivnosti jih praviloma napolnijo z energijo, medtem ko jo v skupinskih aktivnostih izgubljajo, zato se lahko pred nastopi spopadajo z večjo mero nelagodja ali treme. Lahko se zapirajo vase zaradi negotovosti oziroma bremena pričakovane uspešnosti, ki ga dojemajo iz zunanjega okolja. Dobra praksa za te učence je, da jim omogočimo dodaten čas, ki ga potrebujejo pred nastopom – morda bodo potrebovali več časa za tonsko vajo. Dobra ideja je tudi organizacija manjših internih nastopov s sproščenim vzdušjem. Gradite njihovo samozavest z iskrenimi pohvalami za vsak vložen trud in napredek, kritiko pa raje posredujte na štiri oči. Uporabljajte tehnike sproščanja z ozaveščanjem dihanja in tehniko vizualizacije pred nastopi.
Ekstrovert
Ti učenci uživajo v nastopanju in delu v večjih skupinah kjer dobijo še več energije. So zelo ekspresivni, samozavestni, odprti in individualistični. Najboljša praksa za te učence je, da jim zagotovite obilo priložnosti nastopanja pred drugimi, možnost dela v komornih skupinah in orkestrih z vzpodbujanjem samorefleksivne plati karakterja, brez da bi prestregli peruti njihovi naravni samozavesti in odprtosti.
Kreativec
Te učence bo morda bolj zanimalo eksperimentiranje z novimi zvoki in tehnikami. Verjetno bodo veseli možnosti improvizacije, ali ustvarjanja lastnih skladb, ki jo lahko potem izvajamo na skupnem nastopu. Najboljša praksa za te učence je, da jim ponudimo priložnosti za raziskovanje novih zvokov, pristopov in tehnik, kjer jih spodbudimo, da izrazijo svojo ustvarjalnost in kreativnost.
Vsak izmed nas je večplastna osebnost, ki ponavadi združuje mnoge lastnosti različnih tipov osebnosti. Pomembno je, da je učitelj pozoren na prevladujoče lastnosti in temu primerno prilagodi učne metode.
Zgoraj našteti primeri so samo delni in splošni opisi najbolj prepoznavnih tipov osebnosti. Za bolj poglobljeno analizo osebnostnih lastnosti pa priporočam najširše uporabljan model petih dimenzij osebnostnih lastnosti, t.i. “Big Five“, o katerem bomo govorili v enem od prihodnjih prispevkov.
Tukaj je nekaj najbolj pogostih predpostavk oz. mitov in resnic o godalih.
Mit: Godala se uporabljajo samo v klasični glasbi
Godala, kot so violina, viola, violončelo in kontrabas se izredno pogosto uporabljajo v praktično vseh glasbenih žanrih. Številni popularni mainstream glasbeniki imajo v svojih največjih hitih vsaj pridih zvoka godalnih inštrumentov, pa naj bodo v akustični, ali sintetizirani obliki. Vsa godala obstajajo tudi v električni obliki, z uporabo ojačevalcev in posebnih efektov, ki jih drugače poznamo iz sveta električne kitare.
Mit: Če ne začnemo dovolj zgodaj, je že prepozno
Tudi s kasnejšim začetkom se lahko naučimo igranja inštrumenta na visokem nivoju. Morebitno fizično nefleksibilnost se da nadoknaditi s hitrim razumevanjem in ciljno naravnanostjo, optimalen napredek pa doseči pod vodstvom usposobljenega učitelja, ki ima izkušnje z učenjem različnih starostnih skupin. Učenje novega inštrumenta v odrasli dobi pa ima dokazano izjemno pozitiven vpliv na delovanje možganov . Za igranje godala ni nikoli prepozno.
Mit: Godalo je zelo enostavno igrati
Čeprav so godala morda videti razmeroma preprosta, za njihovo mojstrsko obvladovanje potrebujemo leta predane vaje pod mentorstvom izkušenih učiteljev. Tehnika, ki je potrebna za sproščeno igranje godalnih inštrumentov zna biti zapletena in lahko traja precej časa, da se razvijejo veščine, potrebne za dobro in sproščeno igranje.
S pravim vodstvom se lahko vsakdo nauči igrati in doseže svoje željene cilje.
Mit: Godalo je izredno težko igrati
Godala se morda zdijo zahtevna za učenje, a s pravim vodstvom jih lahko obvlada vsak. Dober učitelj lahko razčleni tehnične vidike igranja inštrumenta in poda jasna in jedrnata navodila o tem, kako držati inštrument, postaviti tehniko in ustvariti dober zvok. Poleg tega lahko dober učitelj zagotovi smernice o tem, kako učinkovito vaditi in zagotovi konstruktivne povratne informacije o napredku. S pravim vodstvom se lahko vsakdo nauči igrati godala in doseže svoje željene cilje.
Mit: Dražji instrumenti so vedno boljši
Cena inštrumenta ne pomeni avtomatsko tudi kvalitete zvoka. Razmerje med ceno in kakovostjo je najbolj opazna v najnižjem cenovnem razredu, kjer lahko že male razlike v ceni dodajo k kvaliteti tona. Bolj kot gremo višje, se ta razmerja zmanjšujejo. V poplavi inštrumentov je dobro slediti nekaj osnovam izbire pravega inštrumenta. Ker samo kakovosten inštrument omogoča optimalen napredek in zadovoljstvo pri odzivu na zvok nam ljubega inštrumenta.
Sodobni izdelovalci violin v dvojno slepem testu zmagali v boju s slavnimi Stradivariji
Morda nobeno ime ne izraža superiornosti tako kot Stradivarius. Približno 650 obstoječih violin, ki jih je izdelal Italijan Antonio Stradivari (1644–1737) in njegova družina, je vrednih milijone. Ti prestižni inštrumenti naj bi po vseh aspektih zvoka zasenčili celo najboljša sodobna glasbila. Ampak je temu tako?
V raziskavi “dvojno slepih” testov, v katerih niti glasbenik niti občinstvo niso vedeli, kateri inštrument se igra, so poslušalci in profesionalci večkrat izbrali moderen inštrument, ne pa stradivarke.
“Inštrumenti so odlični”, pravi Christopher Germain, izdelovalec violin iz Philadelphie v Pensilvaniji in član upravnega odbora Violin Society of America. “Mislim, da je res koristno za vse, če pozabimo na nepomembnosti in se osredotočimo na to, kar slišimo.”
Več kot stoletje je veljalo, da imajo violine, ki jih je izdelal Stradivari in člani njegove družine, akustične lastnosti, ki jih nove violine preprosto ne premorejo (podobno so cenjene tudi violine, ki so jih sočasno oblikovali člani družine Guarneri). Prav tako dolgo so ljubitelji iskali Stradivarijevo skrivnost – ali je bil to njegov lak, ali vrsta lesa, ki ga je uporabljal? Nobeden od neštetih predlogov ni dosegel soglasja. Kljub temu cena Stradivariusa še naprej narašča. Leta 2011 je “Lady Blunt” kupila takšno violino za vrtoglavih 16 milijonov dolarjev.
Toda nekateri znanstveniki in izdelovalci violin se sprašujejo, ali imajo violine Stradivari in drugi podobno narejeni inštrumenti res vrhunske akustične lastnosti. Že desetletja slepe primerjave kažejo, da jih poslušalci ne morejo razlikovati od drugih violin, akustične analize pa niso razkrile nobenih izrazitih zvočnih značilnosti. Leta 2014 so Claudia Fritz, glasbena akustičarka na Univerzi Pierre, Marie Curie iz Univerze v Parizu in Joseph Curtin, vodilni izdelovalec violin v Ann Arboru v Michiganu, poročali, da je v dvojno slepem testu s trinajstimi sodobnimi instrumenti in devetimi starimi italijanskimi violinami, deset elitnih violinistov na splošno raje izbralo med novimi violinami kot starimi.
Deset elitnih violinistov v dvojno slepet testu na splošno raje izbralo moderen inštrument napram “Stradivarki”.
In spet se je pokazalo, da imajo poslušalci raje nove inštrumente – vsaj, če upoštevamo poseben majhen nabor finih violin. Raziskovalci so začeli tako, da so preučili kakovost violin Stradivari, ki naj bi “pod ušesom” violinista zvenele tišje, vendar bolje projicirale zvok v koncertno dvorano, “kot da bi bil zakon inverznega kvadrata nekako obrnjen,” pravi Curtin. Navadno pa se glasnost zvoka zmanjšuje, ko se razdalja od vira zvoka povečuje.
Prvi preizkus poslušalcev je potekal v Vincennesu, predmestju Pariza. Raziskovalci so zbrali tri violine Stradivarius in tri vrhunske moderne violine. Elitni violinist je zaigral isti glasbeni odlomek – pet taktov iz Violinskega koncerta Čajkovskega, na vsakega od devetih možnih parov violin. Nato je drugi violinist na vse pare violin zaigral drugačen odlomek, pri čemer je bil vrstni red spremenjen. Violinisti so nosili modificirana varilna očala, tako da niso vedeli, ali igrajo na stare ali nove inštrumente.
Violinisti so igrali sami in ob orkestrski spremljavi. Ocenjevalo jih je 55 poslušalcev, katerih naloga je bila s pomočjo merilne lestvice izbrati inštrument v posameznem paru, ki bolje projicira zvok v dvorano. Raziskovalci so nato vse te ocene ovrednotili tako, da so iz povprečji ocen ugotovili, če so nove violine bolje projicirale zvok kot stare. Raziskovalec pa je prepustil poslušalcem, da se odločijo, kaj to pomeni. Učinek je po mnenju Fritza bil nedvoumen.
Ekipa raziskovalcev je nato izvedla podoben test še v New Yorku, tokrat brez orkestra in z drugačnim naborom violin Stradivari in novimi violinami. Ponovno je 82 poslušalcev na testu poročalo, da so nove violine zvok projekcirale boljše. Tokrat so Fritz in sodelavci vprašali poslušalce, katera od obeh violin v paru jim je ljubša. Poslušalcem so bile ljubše nove violine, kar so poročali tudi v Zborniku Nacionalne akademije znanosti. Raziskava v New Yorku je pokazala, da so preference poslušalcev povezane z njihovo oceno projekcije zvoka, kar kaže, da je lahko glasnost inštrumenta glavni dejavnik kakovosti njegovega zvoka.
Bo torej študija povzročila strmoglavljenje cen Stradivaria? “Ne”, pravi Curtin, saj vrednost inštrumentov temelji na veliko več kot le na njihovem zvoku. Vendar pa kot kaže, lahko violinisti dobijo vrhunski inštrument, ne da bi porabili bogastvo za starega italijanskega (rekordna cena za inštrument sodobnega izdelovalca je relativno poceni in znaša 132.000 $). “To je dobra novica za glasbenike”, pravi Curtin.
Vseeno je ugotovljena možnost, da violine Stradivari v določenih okoliščinah zvenijo bolje od sodobnih inštrumentov – takrat, ko poslušalec ve, da sliši legendarno glasbilo. “Če veste, da je Stradivari, ga boste slišali drugače,” pravi Fritz.
“Kar zadeva Stradivarijevo skrivnost, je celotna ideja napačna,” pravi Germain. “Stradivarijeva skrivnost je bila v tem, da je bil genij in da je naredil tisoč stvari prav in ne samo ene,” pravi Germain. “Če bi rekli, da je bil njegov uspeh posledica le enega trika, je isto kot, če bi rekli, da bi lahko naslikali Sikstinsko kapelo, če bi imeli enako barvo kot Michelangelo.”
Igranje inštrumentov je lahko nekaj najboljšega. Ta zgodba vam bo popestrila dan s krasno zgodbo iz sveta poučevanja godal.
Zadnjih 15 let sem se poglabljala v to, kako učenci doživljajo napredek v procesu učenja. Pri učencih, ki so izgubili motivacijo, sem opazila podobne vzorce vedenja. Razlika med njihovimi dejanskimi in želenimi zmožnostmi so bile zelo velike. Moje demonstracije igranja inštrumenta, je v njih zbudil občutke tesnobe in dvoma vase, čeprav sem jih konstantno mirila, da je pot do uspeha dolga in da so občutki o lastnih nesposobnostih normalne in tudi nujne. Vseeno pa se niso mogli otresti občutka, da za njih postavljam previsoka pričakovanja. Bolje kot sem igrala, bolj se je pri njih pojavljal občutek, kot da izzivom ne bodo kos.
Vse to sem imela v mislih pri snovanju poletnih delavnic pred nekaj leti. Čutila sem rahlo negotovost, a bila vseeno odločena, da se za učence potrudim in jim pripravim nekaj novega. Pred naslednjo učno uro sem pregledala repertoar not, ki je bil postavljen na klavirju in opazil, da nekaterih etud nisem igrala že od študentskih let.
Učenka katero sem na tej učni uri učila, je ustvarjala nekaj ambicioznega. Mogoče celo malo preveč ambicioznega. Njena tehnika bi potrebovala nekaj izboljšav, pa tudi note so ji predstavljale problem.
Po kakšni strani se je kot po navadi začelo delo: »Tako se razčleni odstavke, takšne so strategije za boljši legato, tukaj so predlogi za boljšo tehnično izvdebo …«. Bila je dovolj pogumna, da je poskusila vse naštete nasvete pred množico drugih glasbenikov v avditoriju. Vseeno pa sem lahko opazila kako jo je pri tem dodobra preplavil stres.
Prosila sem jo, naj odloži čelo in v roke vzame Popper Hohe Schule. Iz zbirke etud sem nato izbrala eno, ob kateri mi je poskočilo srce. Ah, št. 19, etuda, ki mi je bila enako težka in nepoznana kot njej in kateri sem se dolgo izogibala. Oznanila sem, da bom malo povadila in uporabljala iste tehnike, katere učim svoje učence.
Zavladala je kakofonija, ko sem počasi nadaljeval z igranjem. Pokazal sem jim, kako ohraniti ton igranja, tudi če se zapleteš, kako potrpežljivo graditi na vse boljši izvedbi in kako ostati zbran tudi, ko se pokvari ton.
Z učenko sva se tako izmenjevali 20 minut. Najprej sem jaz demonstrirala splošen princip, nato pa je sledila ona. Odprto sem govorila o mojem začetnem strahu pred takšnim igranjem pred publiko in poudaril, da je pravično, da se tudi sama izpostavim pritisku, pod katerim je sedaj tudi ona. Preostanek poletnih delavnic tisto leto je imel drugačno energijo in ko sem septembra začela z ustaljenim urnikom, sem takšen pristop prakticirala še naprej.
Kultura profesionalnega glasbenika lahko večkrat spodbuja ideale, ki nepopolnost in težave vidijo kot sramoto. Na nekatere študente ima to lahko zastrašujoč učinek, ki jim lahko pokvari njihov odnos do igranja inštrumenta.
Če učencem kažemo samo kako izgleda končni izdelek, lahko postopek učenja zanje postane nekaj tujega. Lahko se jim zdi, da je uspeh lahko le produkt usode ali sreče, ki je niso bili deležni. Dejstvo pa je, da je učencem največkrat ta del do uspeha prikrit. Velik del učnega procesa je zmešnjava, ki jo moramo biti vedno znova pripravljeni prebroditi. S tem ko učencem prikažemo vse korake, ki vodijo do uspeha, jim damo vedeti, da njihovo doživljanje ni drugačno od ostalih in da smo na tej poti vsi.
Morda je največje darilo, ki ga učitelj lahko podari učencu ideja, da je z delom mogoče skoraj vse. Pokazati moramo človeško stran, ki je tudi ranljiva in jim pokazati, da se vsi učimo skozi celo življenje.
Ego in perfekcionizem pa nam lahko večkrat skazita pot do uspeha. To spoznanje učenčevo dušo napolni z navdihom in ji da zagona za nove izzive.
Prevedeno in povzeto po članku Emily Wright za stringsmagazine.com, originalen članek v reviji Strings Magazine, izdaja Marec-April 2019.
