poučevanje godal

5 načinov, kako ostati motiviran kot glasbeni učitelj

Vemo, da ni enostavno ostati polno motiviran ves čas. Bijemo bitko s časom, vsakodnevnimi obveznostmi in včasih se zdi, da ima dan preprosto premalo ur. Poleg teg opravljanje istega dela z učenci, ki nas pogosto spravljajo ob živce ne vpliva ravno blagodejno na nivo naše motivacije.

Tukaj je 5 načinov, ki pomagajo pri motivaciji glasbenih učiteljev/ic.

I. UDELEŽUJTE SE DELAVNIC, KONFERENC, PREDAVANJ, SEMINARJEV O PEDAGOGIKI

Svoje poučevanje moramo nenehno izboljševati. Iskati nove metode, posodabljati vire, kupovati novo glasbeno literaturo ali se morda vpisati na novo študijsko smer. Vedno moramo poskušati biti v koraku z novimi tehnologijami (saj se spomnite, da novi učenci nove generacije že odraščajo s tablicami v rokah!) in novimi pogledi na poučevanje. Poiščite jih na spletu v svojem okolju ali v bližnjih šolah/konservatorijih, lahko pa seveda vedno sledite tudi tečajem in lekcijam na internetu.

II. OHRANJAJTE AKTIVNO GLASBENO ŽIVLJENJE

S tem še vedno malce težko živim. Postal sem glasbeni učitelj, našel sem si delo in poučujem tudi zasebno. Osebno zapravim veliko časa za pripravo ur in ko se moj dan konča (ki je popolnoma obkrožen z otroki), se koncentracija za vajo na instrumentu zmanjša. Ne vem, ali se vam tudi to dogaja, vendar se je treba včasih opomniti, da živimo to, kar pridigamo. Da tudi mi napredujemo in se izpopolnjujmo preko mojstrskih tečajev in koncertov v živo in preko spleta. Se pridružimo lokalnemu zboru? Ustanovimo ansambel ali komorno skupino? Spremljamo in se pridružujemo drugim glasbenikom? Skladamo lastno glasbo? V glavnem – USTVARJAJMO GLASBO!

III. VZPOSTAVITE POVEZAVO Z VAŠIMI UČENCI

Imeti učence, ki ne prinašajo zadovoljstva, je kruta realnost vsakega učitelja na svetu. Vendar moramo razumeti, da vsak prihaja iz drugega ozadja, bije svoje bitke in da je vsak učenec drugačen. Vsak učenec ima lahko drugačno ozadje, starost, družinsko okolje, prejšnje učitelje, morda se sooča s težkim obdobjem ali pa ga preprosto glasba ne zanima na način, kot zanima nas. Na nas je, da poskusimo razumeti naše učence. Z njimi odkrito komunicirajmo in jih direktno vprašajmo, kaj bi lahko učno uro naredilo boljšo? Včasih je potrebno zelo malo, da obrnemo sprva frustrirajočo uro za oba na boljše. Povežimo se z našimi učenci, prosimo jih za povratne informacije in izboljšave, ki jih lahko naredimo zanje.

IV. ORGANIZIRAJTE SE

Pretiravati ni dobro. Preveč učencev? Preveč dodatnih projektov? Pod stresom? Čas je za odmor in refleksijo. Menite, da ne dohajate žongliranja med učenjem, koncertnimi in drugimi obveznostmi in ostalimi dodatnimi projekti? Naredite načrt in se organizirajte s postavitvijo realnih kratkoročnih ciljev. Ne najdete časa za igranje, druge profesionalne aktivnosti, raziskovalno delo, oz. za to, kar vas naredi bolj motivirane? Potem je napočil trenutek, da najdete ta čas, pa čeprav z odrekanjem na drugih področjih. V dosedaj rutinska opravila vključite nekaj novega, kar še nikoli niste počeli. Na primer, napišite članek z vašim uvidom in izkušnjami o učenju, sodelujte s kolegi učitelji pri organizaciji recitala, ki morda vključuje element gledališča, ali morda multimedije, organizirajte poseben roditeljski sestanek za starše 1. razredov, obiščite uro vašega kolege učitelja in podobno. Včasih je težko ostati motiviran, ampak nov zagon se lahko skriva za naslednjim vogalom.

V. SPOŠTUJTE SE

Veliko let odrekanja, vztrajnosti in profesionalnega angažmaja je bilo potrebnega, da ste danes tam, kjer ste. Mnoge ure vaje, študijskih aktivnosti na konservatorijih, glasbenih univerzah, dodatni seminarji, privatne ure in mojstrski tečaji, ki vam omogočajo, da svojo strast do glasbe in inštrumenta prenašate na mlade generacije? Veste, da imate vse potrebne lastnosti in usposobljenosti za poučevanje glasbe na izredno visokem nivoju? To si priznajte z dvignjeno glavo. Čeprav še vedno živimo v svetu, kjer je včasih potrebno odgovoriti na vprašanje “Kaj pa drugače počneš v življenju?”. Vedno se morate imeti za strokovnjaka, ki si zasluži spoštovanje. Spoštujte sebe, vendar predvsem zahtevajte spoštovanje vaših učencev (in staršev). Ne pozabite, da opravljate izjemno pomembno delo. Morda boste prav jutri navdihnili prihodnjega Beethovna ali Freddieja Mercuryja. Ostanite motivirani!

Če povzamem – izpopolnite svoje poučevanje, ohranjajte aktivno glasbeno življenje, vzpostavite povezavo z učenci, organizirajte se in ohranjajte samospoštovanje. S tem boste zagotovo navdahnili generacije izvrstnih mladih glasbenikov.

Prevedeno in povzeto iz angleščine z uporabo spletnih orodij članka na spletni strani musiview.com.

5 tipov osebnosti učencev

Delo z učenci je večkrat tudi psihološke narave, zato je dobro prepoznati 5 najpogostejših tipov osebnosti in glede na njihove lastnosti prilagoditi svoj učni stil. S tem je naša energija bolj usmerjena, zaradi večje sinergije med nami in našimi učenci pa poskrbimo za boljše počutje in pripravimo teren za boljše rezultate.

Tukaj je 5 najpogostejših tipov osebnosti, njihove osnovne lastnosti in predlogi dobre prakse.

Perfekcionist

Ti učenci so praviloma zelo motivirani, zagnani in ciljno orientirani, vendar pa znajo do sebe biti tudi prestrogi, če ne vidijo vsaj minimalne možnosti željenega izzida. Perfekcionizem nosi v sebi ta notranji nemirni dvom, ki lahko ob nenaslavljanju preraste v neodločnost, negotovost ali celo anksioznost. Ena od dobrih praks za te učence je ozaveščanje na konkreten, čeprav delen napredek, raje kot na trenutno še nedosežen željeni izid. Z rednimi povratnimi informacijami, ki naj bi bile večinoma pozitivne, vodimo učence mimo čeri morebitnih občutkov nezadostnosti in jih vodimo po poti željenega cilja.

Čeprav je vsak posameznik v svoji osnovi unikaten in neponovljiv, vseeno obstajajo določene lastnosti, ki jih lahko pripišemo določenemu tipu osebnosti.

Odlašalec

Ti učenci se spopadajo s slabim upravljanjem časa in nizko motivacijo, zato ponavadi z vadbenimi aktivnostmi odlašajo do zadnjega. Ena od dobrih praks za te učence je, da jim postavimo časovno jasno strukturirane in težavnostno dosegljive cilje, ki jih podkrepimo z malimi, a iskrenimi pohvalami. Učno snov poskusimo predstaviti skozi njihove osebne interese in zanimanja, s tem krepimo njihovo notranjo motivacijo; z rednimi preverjanji pa vzpostavimo in nagrajujemo navade dobre prakse in s tem vnašamo strukturo vestnosti.

Introvert

Introvertirane osebnosti raje delujejo samostojno kot v skupini ali pred publiko. Samostojne aktivnosti jih praviloma napolnijo z energijo, medtem ko jo v skupinskih aktivnostih izgubljajo, zato se lahko pred nastopi spopadajo z večjo mero nelagodja ali treme. Lahko se zapirajo vase zaradi negotovosti oziroma bremena pričakovane uspešnosti, ki ga dojemajo iz zunanjega okolja. Dobra praksa za te učence je, da jim omogočimo dodaten čas, ki ga potrebujejo pred nastopom – morda bodo potrebovali več časa za tonsko vajo. Dobra ideja je tudi organizacija manjših internih nastopov s sproščenim vzdušjem. Gradite njihovo samozavest z iskrenimi pohvalami za vsak vložen trud in napredek, kritiko pa raje posredujte na štiri oči. Uporabljajte tehnike sproščanja z ozaveščanjem dihanja in tehniko vizualizacije pred nastopi.

Ekstrovert

Ti učenci uživajo v nastopanju in delu v večjih skupinah kjer dobijo še več energije. So zelo ekspresivni, samozavestni, odprti in individualistični. Najboljša praksa za te učence je, da jim zagotovite obilo priložnosti nastopanja pred drugimi, možnost dela v komornih skupinah in orkestrih z vzpodbujanjem samorefleksivne plati karakterja, brez da bi prestregli peruti njihovi naravni samozavesti in odprtosti.

Kreativec

Te učence bo morda bolj zanimalo eksperimentiranje z novimi zvoki in tehnikami. Verjetno bodo veseli možnosti improvizacije, ali ustvarjanja lastnih skladb, ki jo lahko potem izvajamo na skupnem nastopu. Najboljša praksa za te učence je, da jim ponudimo priložnosti za raziskovanje novih zvokov, pristopov in tehnik, kjer jih spodbudimo, da izrazijo svojo ustvarjalnost in kreativnost.

Vsak izmed nas je večplastna osebnost, ki ponavadi združuje mnoge lastnosti različnih tipov osebnosti. Pomembno je, da je učitelj pozoren na prevladujoče lastnosti in temu primerno prilagodi učne metode.

Zgoraj našteti primeri so samo delni in splošni opisi najbolj prepoznavnih tipov osebnosti. Za bolj poglobljeno analizo osebnostnih lastnosti pa priporočam najširše uporabljan model petih dimenzij osebnostnih lastnosti, t.i. “Big Five“, o katerem bomo govorili v enem od prihodnjih prispevkov.

Marko Kragelnik je akademski violončelist in profesor violončela na Konservatoriju za glasbo v Ljubljani ter Glasbeni šoli Rakovnik, glasbeni producent za klasično glasbo, urednik in ustanovitelj CelloFun.co in Salona izbranih godal Lion Strings. Najdete ga na Twitterju, Instagramu ali Facebooku.

Vam je prebrano všeč? Zagotovite si nove izdaje zapisov z naročilom na Novičnik Lion Strings.

Miti in resnice o godalih

Tukaj je nekaj najbolj pogostih predpostavk oz. mitov in resnic o godalih.

Mit: Godala se uporabljajo samo v klasični glasbi

Godala, kot so violina, viola, violončelo in kontrabas se izredno pogosto uporabljajo v praktično vseh glasbenih žanrih. Številni popularni mainstream glasbeniki imajo v svojih največjih hitih vsaj pridih zvoka godalnih inštrumentov, pa naj bodo v akustični, ali sintetizirani obliki. Vsa godala obstajajo tudi v električni obliki, z uporabo ojačevalcev in posebnih efektov, ki jih drugače poznamo iz sveta električne kitare.

Mit: Če ne začnemo dovolj zgodaj, je že prepozno

Tudi s kasnejšim začetkom se lahko naučimo igranja inštrumenta na visokem nivoju. Morebitno fizično nefleksibilnost se da nadoknaditi s hitrim razumevanjem in ciljno naravnanostjo, optimalen napredek pa doseči pod vodstvom usposobljenega učitelja, ki ima izkušnje z učenjem različnih starostnih skupin. Učenje novega inštrumenta v odrasli dobi pa ima dokazano izjemno pozitiven vpliv na delovanje možganov . Za igranje godala ni nikoli prepozno.

Mit: Godalo je zelo enostavno igrati

Čeprav so godala morda videti razmeroma preprosta, za njihovo mojstrsko obvladovanje potrebujemo leta predane vaje pod mentorstvom izkušenih učiteljev. Tehnika, ki je potrebna za sproščeno igranje godalnih inštrumentov zna biti zapletena in lahko traja precej časa, da se razvijejo veščine, potrebne za dobro in sproščeno igranje. 

S pravim vodstvom se lahko vsakdo nauči igrati in doseže svoje željene cilje.

Mit: Godalo je izredno težko igrati

Godala se morda zdijo zahtevna za učenje, a s pravim vodstvom jih lahko obvlada vsak. Dober učitelj lahko razčleni tehnične vidike igranja inštrumenta in poda jasna in jedrnata navodila o tem, kako držati inštrument, postaviti tehniko in ustvariti dober zvok. Poleg tega lahko dober učitelj zagotovi smernice o tem, kako učinkovito vaditi in zagotovi konstruktivne povratne informacije o napredku. S pravim vodstvom se lahko vsakdo nauči igrati godala in doseže svoje željene cilje.

Mit: Dražji instrumenti so vedno boljši

Cena inštrumenta ne pomeni avtomatsko tudi kvalitete zvoka. Razmerje med ceno in kakovostjo je najbolj opazna v najnižjem cenovnem razredu, kjer lahko že male razlike v ceni dodajo k kvaliteti tona. Bolj kot gremo višje, se ta razmerja zmanjšujejo. V poplavi inštrumentov je dobro slediti nekaj osnovam izbire pravega inštrumenta. Ker samo kakovosten inštrument omogoča optimalen napredek in zadovoljstvo pri odzivu na zvok nam ljubega inštrumenta.

Marko Kragelnik je akademski violončelist in profesor violončela na Konservatoriju za glasbo v Ljubljani ter Glasbeni šoli Rakovnik, glasbeni producent za klasično glasbo, urednik in ustanovitelj CelloFun.co in Salona izbranih godal Lion Strings. Najdete ga na Twitterju, Instagramu ali Facebooku.

Vam je prebrano všeč? Zagotovite si nove izdaje zapisov z naročilom na Novičnik Lion Strings.

Ranljivost kot učno sredstvo

Igranje inštrumentov je lahko nekaj najboljšega. Ta zgodba vam bo popestrila dan s krasno zgodbo iz sveta poučevanja godal. 

Zadnjih 15 let sem se poglabljala v to, kako učenci doživljajo napredek v procesu učenja. Pri učencih, ki so izgubili motivacijo, sem opazila podobne vzorce vedenja. Razlika med njihovimi dejanskimi in želenimi zmožnostmi so bile zelo velike. Moje demonstracije igranja inštrumenta, je v njih zbudil občutke tesnobe in dvoma vase, čeprav sem jih konstantno mirila, da je pot do uspeha dolga in da so občutki o lastnih nesposobnostih normalne in tudi nujne. Vseeno pa se niso mogli otresti občutka, da za njih postavljam previsoka pričakovanja. Bolje kot sem igrala, bolj se je pri njih pojavljal občutek, kot da izzivom ne bodo kos.

Vse to sem imela v mislih pri snovanju poletnih delavnic pred nekaj leti. Čutila sem rahlo negotovost, a bila vseeno odločena, da se za učence potrudim in jim pripravim nekaj novega. Pred naslednjo učno uro sem pregledala repertoar not, ki je bil postavljen na klavirju in opazil, da nekaterih etud nisem igrala že od študentskih let.

Učenka katero sem na tej učni uri učila, je ustvarjala nekaj ambicioznega. Mogoče celo malo preveč ambicioznega. Njena tehnika bi potrebovala nekaj izboljšav, pa tudi note so ji predstavljale problem. 

Po kakšni strani se je kot po navadi začelo delo: »Tako se razčleni odstavke, takšne so strategije za boljši legato, tukaj so predlogi za boljšo tehnično izvdebo …«. Bila je dovolj pogumna, da je poskusila vse naštete nasvete pred množico drugih glasbenikov v avditoriju. Vseeno pa sem lahko opazila kako jo je pri tem dodobra preplavil stres.

Prosila sem jo, naj odloži čelo in v roke vzame Popper Hohe Schule. Iz zbirke etud sem nato izbrala eno, ob kateri mi je poskočilo srce. Ah, št. 19, etuda, ki mi je bila enako težka in nepoznana kot njej in kateri sem se dolgo izogibala. Oznanila sem, da bom malo povadila in uporabljala iste tehnike, katere učim svoje učence. 

Zavladala je kakofonija, ko sem počasi nadaljeval z igranjem. Pokazal sem jim, kako ohraniti ton igranja, tudi če se zapleteš, kako potrpežljivo graditi na vse boljši izvedbi in kako ostati zbran tudi, ko se pokvari ton.

Z učenko sva se tako izmenjevali 20 minut. Najprej sem jaz demonstrirala splošen princip, nato pa je sledila ona. Odprto sem govorila o mojem začetnem strahu pred takšnim igranjem pred publiko in poudaril, da je pravično, da se tudi sama izpostavim pritisku, pod katerim je sedaj tudi ona. Preostanek poletnih delavnic tisto leto je imel drugačno energijo in ko sem septembra začela z ustaljenim urnikom, sem takšen pristop prakticirala še naprej.

Kultura profesionalnega glasbenika lahko večkrat spodbuja ideale, ki nepopolnost in težave vidijo kot sramoto. Na nekatere študente ima to lahko zastrašujoč učinek, ki jim lahko pokvari njihov odnos do igranja inštrumenta.

Če učencem kažemo samo kako izgleda končni izdelek, lahko postopek učenja zanje postane nekaj tujega. Lahko se jim zdi, da je uspeh lahko le produkt usode ali sreče, ki je niso bili deležni. Dejstvo pa je, da je učencem največkrat ta del do uspeha prikrit. Velik del učnega procesa je zmešnjava, ki jo moramo biti vedno znova pripravljeni prebroditi. S tem ko učencem prikažemo vse korake, ki vodijo do uspeha, jim damo vedeti, da njihovo doživljanje ni drugačno od ostalih in da smo na tej poti vsi.

Morda je največje darilo, ki ga učitelj lahko podari učencu ideja, da je z delom mogoče skoraj vse. Pokazati moramo človeško stran, ki je tudi ranljiva in jim pokazati, da se vsi učimo skozi celo življenje.

Ego in perfekcionizem pa nam lahko večkrat skazita pot do uspeha. To spoznanje učenčevo dušo napolni z navdihom in ji da zagona za nove izzive.

Prevedeno in povzeto po članku Emily Wright za stringsmagazine.com, originalen članek v reviji Strings Magazine, izdaja Marec-April 2019.