Poletje prinaša številne priložnosti za nastope, festivale in ustvarjalno delo, a tudi razmere, ki za vaš inštrument predstavljajo resno tveganje. Visoke temperature, povečana vlažnost in nenadne spremembe okolja lahko povzročijo poškodbe, ki so pogosto nevidne – a trajne. V nadaljevanju predstavljamo ključne dejavnike in nasvete, kako svoj inštrument zaščititi pred poletnimi vplivi.
1. Toplota – tihi sovražnik lepila
Že pri zunanjih temperaturah med 30 in 35 °C se lahko notranjost kovčka, puščenega na soncu ali v avtomobilu, v zgolj 15 minutah segreje do 65 °C. To ni le neprijetno – za vaš inštrument je lahko tudi škodljivo. Godala so lepljena z naravnim lepilom, ki je namenoma izdelano tako, da ob toploti in vlagi popusti. Ta lastnost sicer omogoča natančna goslarska popravila, saj se lahko trup inštrumenta brez večje škode odpre. Vendar pa se ob prekomerni izpostavljenosti toploti isti proces sproži nenadzorovano – spoji oslabijo ali celo popustijo. In to običajno takrat, ko je najmanj priročno: sredi poletja in dopustov. Zato je poletna vročina lahko vašemu instrumentu nevarnejša, kot si mislite.
2. Vlažnost – vpliv na ton in konstrukcijo
Relativna vlažnost nad 70 % povzroči, da les vpija vlago, postane težji in izgubi akustično odzivnost. Zvok se zaduši, igranje postane manj natančno. V kombinaciji z vročino se v lesu povečajo napetosti. V nasprotju pa lahko suh zrak (npr. zaradi klimatskih naprav) povzroči razpoke in deformacije. Priporočamo uporabo higrometrov ter prilagojenih vlažilcev ali sredstev za vpijanje vlage, odvisno od pogojev.
3. Lak – lep, a občutljiv sloj
Tradicionalni oljni laki omogočajo, da les diha, vendar so prav zato občutljivi na ekstremne spremembe. Ob dolgotrajni vlagi se lahko pod lakom pojavijo mehurčki, ob izsušitvi pa razpoke. Takšne poškodbe pogosto zahtevajo zahtevno restavracijo, ki pa le redko povrne prvotni videz.
4. Kaj lahko naredite sami
Ne puščajte inštrumenta v avtu ali na direktnem soncu
Uporabljajte kakovosten kovček z dobro izolacijo
Spremljajte temperaturo in vlažnost s higrometrom
Po prihodu v suh ali hladen prostor pustite inštrument nekaj časa v zaprtem kovčku
Posvetujte se o izbiri ustreznih pripomočkov za uravnavanje pogojev v kovčku
Pametna odločitev danes, manj skrbi za jutri. S pravilnim ravnanjem lahko vaš inštrument ohrani svojo obliko, stabilnost in zven – ne glede na letni čas.
Za strokovno pomoč in svetovanje pokličite na 040 300 397 ali nas obiščite v Salonu izbranih godal Lion Strings.
Vsak godalni instrument ima svoj glas,barvo in izraz tona pa definira lok.Razpoznavnega zvoka godal si brez njega ne moremo predstavljati.
Oblika loka, uporabljeni materiali in njegova uravnoteženost namreč vplivajo na barvo tona, izraznost dinamike in tehnično izvedbo.
Zato je razvoj loka neločljivo povezan z razvojem godalne igre, estetike in glasbe same – od preprostega orodja do ključnega ustvarjalnega podaljška glasbenikove roke in njegovega notranjega izraza.
ZGODNJI ZAČETKI – OD ROGOVILE DO BAROČNIH LOKOV
V Evropo je lok prišel z Bližnjega vzhoda okoli 11. stoletja. Najzgodnejši loki so bili preproste oblike in manj definirani.
V naših krajih so ljudski godci za izdelavo loka uporabili kar rogovilo iz češnjevega lesa, na katero so zavezali nekaj dlak konjske žime. Z njim so igrali na instrumente, kot sta rebec in vielle. Takratni loki so merili le 20 do 30 centimetrov.
V 16. in 17. stoletju se je skupaj z razvojem violine oblikoval baročni lok. Palice so bile iz lahkega domačega lesa in dolge približno toliko kot violina. Značilna je bila konveksna (izbočena) oblika, ki je omogočala lahkotno artikulacijo zlasti v zgornji polovici loka, medtem ko je bila spodnja manj obvladljiva. Žabica je bila še brez vijaka (t. i. clip-in frog), žima pa bolj napeta kot danes.
POZNI BAROK IN PREHOD V KLASICIZEM
Proti koncu 17. in začetku 18. stoletja se je poleg tehničnih izboljšav razvijala tudi estetika izdelave lokov: žabice so bile bolj okrašene, špice loka pa izdelane v obliki »laboda« ali »ščuke«. Še vedno so prevladovale clip-in žabice, a se je začel razvijati tudi mehanizem za napenjanje žime.
Z violinisti, kot sta Tartini in Corelli, so rasle zahteve po loku, ki bi omogočal bolj izrazno igranje.
Konec 18. stoletja so se pojavili »prehodni loki« – daljši, težji, z višjo špico in vse bolj ravno (konkavno) krivuljo palice. Najbolj znan je Cramerjev model loka, ki je omogočal močnejši ton in jasne poudarke.Bil je primeren za večje orkestre in bolj dramatično glasbo.
FRANÇOIS XAVIER TOURTE – REVOLUCIONAR V IZDELAVI GODALSKEGA LOKA
Pravi prelom v zgodovini loka je prinesel François Xavier Tourte (1747–1835), ki mu pravimo tudi »Stradivarius violinskega loka«. Tourte je bil sprva urar, a je svoje znanje o kovini, vijakih in natančnosti kmalu prenesel v izdelavo lokov. V sodelovanju z violinisti, kot sta Viotti in Kreutzer, je razvil model, ki ga uporabljamo še danes.
Njegove ključne inovacije so bile uporaba lesa pernambuka, konkavna krivina palice, standardizacija mer (dolžina približno 73 cm in teža okoli 60 g), vijačni mehanizem napenjanja žime ter zaprta žabica z rinko.
Rezultat je bil lok, ki je violinistom omogočal izdržan legato in cantabile slog, širši dinamični in izrazni razpon, hitro menjavo ter natančnost lokovnih tehnik, ob tem pa jasen in čist ton. To so lastnosti, ki so še danes pričakovane in iskane pri vseh kakovostnih violinskih lokih.
OD TOURTA DO DANES
Po Tourtovi smrti leta 1835 so njegovo tradicijo nadaljevali veliki francoski mojstri, med njimi Dominique Peccatte in François Nicolas Voirin, ki je lok še poenostavil in prilagodil njegovo izdelavo. Sredi 19. stoletja je industrializacija prinesla večje povpraševanje po glasbi in tudi po lokih. V Mirecourtu so nastale velike delavnice, ki so izdelovale loke v večjih serijah, a Tourtov model je ostal najbolj cenjen temelj izdelave.
V 20. stoletju so se pojavili novi materiali: najprej loki iz steklenih vlaken, v 90. letih pa še karbonski loki. Ti danes predstavljajo cenovno dostopno in kakovostno alternativo lesu pernambuk, ki je zaradi prekomernega izsekavanja postal ogrožen.
Razvoj violinskega loka je zgodba o nenehnem iskanju zvoka. Vsak korak – od uporabe preprostih lesenih rogovil, prek lahkotnih baročnih lokov do Tourtove mojstrovine – je glasbenikom odprl nove izrazne možnosti.
François Xavier Tourte je oblikoval lok, ki je presegel svoj čas in postal univerzalni standard. Njegova dediščina živi še danes – v vsaki potezi loka, ki jo violinist izvabi iz svojega instrumenta.
STANDARDNE MERE IN TEŽE SODOBNIH LOKOV ZA GODALA
Instrument
Dolžina loka
Teža loka
Posebnosti
Violina
pribl. 73–74 cm
pribl. 59–62 g
Uravnotežen med odzivnostjo in lahkotnostjo, Tourtov standard.
Viola
pribl. 72–73 cm
pribl. 68–72 g
Krajši in težji od violinskega; težišče bližje žabici za stabilnost.
Violončelo
pribl. 69–70 cm
pribl. 78–82 g
Širša žabica in debelejša palica; omogoča večji pritisk in globlji ton.
Kontrabas (francoski tip)
pribl. 68–70 cm
pribl. 125–135 g
Lahkejši, z držo podobno čelističnemu loku.
Kontrabas (nemški tip)
pribl. 76–78 cm
pribl. 130–145 g
Daljši in težji; drža pod dlanjo, večja moč in kontrola.
Povzeto po motivih magistrske nalogeviolinistke Neže Nahtigal, Akademija za glasbo UL, 2025.
Popoln lok je tisti, ki iz vašega inštrumenta izvabi najboljše. Preglejte zbirkoizbranih pernambuko lokov in obiščite naš Salon.
Ko se tempo nekoliko umiri, pride čas tudi za zgodbe, ki jih med letom pogosto odlagamo. Za vas smo pripravili izbor knjig, v katerih imajo pomembno vlogo glasba, umetniška občutljivost in močni življenjski trenutki.
Roman Goseničji kožuh Tamare Štajner je občutljiva in intimna pripoved o treh ženskah, ki jih življenje iz različnih smeri pripelje na Dunaj. Vsaka nosi svojo zgodbo, svoje izgube, strahove in tihe želje po novem začetku.
Tamara Štajner ni le pisateljica, temveč tudi akademska violistka, zato roman prežema poseben občutek za ritem, atmosfero in drobne notranje premike, ki jih pogosto najdemo tudi v glasbi. Goseničji kožuh je knjiga o pripadnosti, odnosih, iskanju samega sebe in trenutkih, ko moramo zbrati pogum za novo pot. Če iščete roman, ki ostane z vami še dolgo po zadnji strani, je to odlična izbira.
Doktor Faustus Thomasa Mannabogato nagrajujoča zgodba o skladatelju, ki sklene pakt s hudičem in skozi lastni duhovni propad odraža padec nemške družbe v času nacizma.
Roman prepleta glasbeno teorijo, filozofijo in zgodovino ter odpira vprašanja o meji med genialnostjo in norostjo. Primeren je za bralce, ki iščejo globoko intelektualno izkušnjo.
RomanElegija Natalije Šimunovićrazkriva temne plasti družine Rajher, uglednih glasbenikov, skozi oči zunanje opazovalke Benedikte. V središču zgodbe je Angelika – glasbeni čudežni otrok in upornica, ki jo življenje vodi skozi zasvojenost, krhkost in materinstvo, medtem ko se za navidez urejeno podobo družine počasi odpirajo razpoke, polne bolečine, pričakovanj in zamolčanih resnic.
Roman deluje še posebej prepričljivo tudi zato, ker je Natalija Šimunović akademska glasbenica ter pedagoginja violine in viole, zato svet glasbe očitno pozna od znotraj. Elegija je čustveno intenzivna družinska drama z bogatim slogom, primerna za bralce, ki iščejo globino, psihološko kompleksnost in roman, ki dolgo odzvanja.
Mozart in the Jungleje iskren in provokativen memoari Blair Tindall, ki razkriva zakulisje sveta klasične glasbe v New Yorku – od drog do bojev za preživetje.
Kot svobodna oboistka ponuja avtentičen vpogled v razkorak med umetniškim bliščem in kruto realnostjo glasbenikov. Knjiga je prava izbira za tiste, ki jih zanimajo resnične zgodbe izza odra, brez olepševanja.
Gayle Forman v romanu Kamor je šla nadaljuje zgodbo Mie in Adama tri leta po tragični nesreči – Mia je zdaj uspešna čelistka v New Yorku, Adam pa svetovni rock zvezdnik.
Ko se nepričakovano srečata v New Yorku, doživita eno samo noč, ki razkrije resnico, bolečino in morebitno drugo priložnost. Čustveno globoka zgodba, pripovedovana iz Adamove perspektive, je idealna za bralce, ki jih pritegnejo romani o ljubezni, izgubi in glasbi.
Tess Gerritsen, Igranje z ognjem je napet samostojen triler, ki spremlja violinistko Julio Ansdell, ki v Rimu odkrije skrivnostno partituro “Incendio” in jo prenese v Boston.
Ko Julia raziskuje izvor glasbe, se zgodba razpre v dvočasovni pripoved – iz današnje Italije in zgodnjega fašističnega obdobja — ter jo pripelje do odkritij o družinski tragediji. Knjiga združuje skrivnost, zgodovino in čustveno napetost ter je odlična izbira za ljubitelje glasbeno obarvanih psiholoških zgodb.
Zbirka kratkih zgodb Sotto voce Natalije Šimunović prinaša čustveno globoke zgodbe, ki raziskujejo notranje svetove posameznikov skozi prizmo njihovega poklica. Naslovna zgodba Sotto voce se osredotoča na godalni kvartet, razkrivajoč dinamiko in napetosti znotraj skupine.
Avtorica, sama glasbenica, uporablja glasbeno terminologijo in subtilne situacije, da ustvari premišljene in atmosferične pripovedi. Knjiga je odlična izbira za tiste, ki iščejo umetniško bogate in introspektivne zgodbe.
Zakaj sem začela igrati violončelo v svojih 60-ih?
Ko sem se odločila, da se lotim učenja violončela, nisem vedela, kako bogata in izpolnjujoča bo to pot. Začetki so bili res težki, tako fizično kot mentalno, vendar sem vedela, da je vztrajnost ključ do uspeha. Takrat je bila moja mama še živa in, čeprav je bila pogosto kritična, je bila tudi moja največja podpora.
“Zveniš kot bolna krava,” je nekoč dejala, vendar sem se odločila, da ne bom odnehala. Kasneje sem se pridružila lokalnemu orkestru in zdaj sem tukaj, s samozavestjo bogate izkušnje in sposobnostjo uravnavanja čustev v konfliktnih situacijah. To je veščina, ki mi je še posebej pri srcu, saj moji prijatelji postajajo vedno bolj glasni in sitni.
Raziskave kažejo, da redno vadbo glasbenega inštrumenta lahko primerjamo z vadbo za možgane. Več kot vadimo, bolje je za naše kognitivne sposobnosti in splošno dobro počutje. To me spodbuja, da nadaljujem, ne glede na to, kako zvenim. Kajti kdo ne bi hotel ohraniti svoje možgane v dobri formi, če želimo živeti dolgo in kakovostno življenje? Lani je bilo v Angliji in Walesu kar 12.320 stoletnikov, petkrat več kot leta 1981.
Če razmišljate o tem, da bi se lotili učenja violončela ali kakega drugega inštrumenta, vam toplo priporočam, da se odločite in preprosto začnete.
Ampak igranje inštrumenta je mnogo več kot samo vaja. Inštrument lahko igraš sam, s prijatelji, se potopiš v veselje, žalost, celotna paleta čustev je na dlani. Res toplo priporočam.
Glasba nam daje moč in veselje, ki ju drugače ne bi poznali. Zato, če razmišljate o tem, da bi se lotili učenja violončela ali kakega drugega inštrumenta, vam priporočam, da se odločite in začnete. Ne glede na starost, nikoli ni prepozno, da začnete novo poglavje v svojem življenju.
Praznični čas že stoletja spremlja glasba, ki nosi v sebi bogato tradicijo, kulturno dediščino ter ustvarja univerzalno praznično vzdušje, ki naslavlja tudi duhovno plat življenja. Klasične božične pesmi niso zgolj ozadje zvokov, ampak so ključni del prazničnih ritualov, ki povezujejo in navdušujejo širom sveta.
10. E. Elgar: Božični pozdrav
Božični pozdrav (Christmas Greeting) delo napisano leta 1901 s strani britanskega skladatelja Edwarda Elgarja, je bilo prvotno napisano za solistični glas in orkester, a kasneje so nastale tudi različice za različne sestave. Elgar je skladbo ustvaril kot del božičnega darila za svoje prijatelje in bližnje, zato ima osebni značaj in intimno naravo. Božični pozdrav ni bil predviden za širšo publiko, temveč je bil dejansko poslan kot osebna in topla gesto, vendar je kasneje postal priljubljen na božičnih koncertih. Delo se odlikuje po svoji nežni melodiji in prazničnem vzdušju, ki poudarja čarobnost božičnega časa.
9. F. Liszt: Božično drevo
Božično drevo (Weihnachtsbaum) je zbirka 12 skladb, ki jih je Franz Liszt skomponiral leta 1871. Delo je bilo napisano v času, ko je Liszt živel v Weimarju in je bilo ustvarjeno kot darilo za prijatelja, češkega skladatelja Josefa Dumba. Zbirka je sestavljena iz pesmi, koledov, improvizacij in duhovnih skladb, ki so vse povezane z božičem, vendar niso tipična tradicionalna božična dela. Božično drevo ni le estetska obravnava božičnih tem, temveč tudi virtuozna in tehnično zahtevna zbirka, ki izkazuje Lisztovo mojstrstvo v pisanju za klavir. Liszt je v tem delu uporabljal raznolike glasbene tehnike, od klasičnih melodij do novatorskih harmonij, ki so vplivale na razvoj klavirske glasbe.
8. H. Berlioz: L’Enfance du Christ
Berlioz – L’Enfance du Christ (Otroštvo Kristusa) je oratorij, ki ga je Hector Berlioz skomponiral med leti 1850 in 1854. Delo je bilo premierno izvedeno 10. decembra 1854 v Parizu, in sicer v okviru cerkvenega koncerta, čeprav ni bilo namenjeno za cerkvene liturgije. L’Enfance du Christ je bilo Berliozovo prvo veliko oratorijsko delo, ki se je odlikovalo z bogato orkestracijo in dramatičnim pristopom, ki je bil v nasprotju z bolj tradicionalnimi pristopi k božičnim temam. Delo je danes cenjeno zaradi svoje čustvene globine in glasbene kompleksnosti.
7. S. Prokofiev: Troika
“Troika” iz Poročnika Kijé (Op. 60) je skladba, ki jo je Sergej Prokofjev skomponiral leta 1933 kot del glasbe za sovjetski film Poročnik Kijé. Film je temeljil na zgodbi o neobstoječem vojaku, ki zaradi birokratske napake postane legenda. “Troika” opisuje veselo vožnjo s sankami po zasneženem okraju, z živahnim ritmom, ki posnema zvok trojke (sanke z vlečnimi konji). Čeprav je bila prvotno napisana za filmsko glasbo, je skladba postala priljubljena kot samostojna orkestralna izvedba.
6. L. Anderson: Vožnja s sanmi
Vožnjassanmi (“Sleigh Ride”), napisana leta 1948 s strani ameriškega skladatelja Leroya Andersona, prvotno kot orkestralna skladba, vendar je kasneje postala priljubljena tudi v številnih vokalnih izvedbah, še posebej po tem, ko so ji dodali besedilo. Anderson je to skladbo ustvaril kot del zbirke, ki je vključivala različne praznične in veselo-tematske skladbe.
5. A. Corelli: Božični koncert Op. 6, št. 8
Corellijev Božični koncert (Concerto Grosso Op. 6, No. 8) je bil napisan leta 1714 in je del njegove zbirke Concerto Grosso Op. 6, ki vsebuje 12 koncertov. Ta koncert je posebej znan kot “Natale” ali “Božični koncert”, saj se pogosto izvaja med božičnimi prazniki zaradi svoje svečane in veselo-duhovne narave. Corelli je v tem delu združil baročni stil concerto grosso z bogato orkestracijo in harmonijami, ki ustvarjajo praznično vzdušje. Kljub temu, da je bil napisan pred več kot 300 leti, ostaja priljubljen zaradi svoje klasične lepote in prazničnega duha.
4. P. I. Čajkovski: Hrestač
Čajkovskijev “Hrestač” (op. 71) je bil napisan leta 1892 in premierno izveden 18. decembra v Carigradu (današnji Sankt Peterburg). Gre za balet, ki temelji na zgodbi E.T.A. Hoffmanna o deklici Klari, ki v božičnem večeru doživi čarobno pustolovščino. “Hrestač” je bil prvotno slabo sprejet, vendar je danes nepogrešljiv del baletnega repertoarja. Čajkovski je za to delo ustvaril eno svojih najbolj prepoznavnih glasbenih partitur, vključno s slavnim“Sugar Plum Fairy” in “Dance of the Sugar Plum Fairy”.
3. A. Vivaldi: Gloria
Vivaldijeva “Gloria in D Major” (RV 589) je bila napisana okoli leta 1715, verjetno med Vivaldijevim obdobjem dela v cerkvi Santa Maria della Pietà v Benetkah. Gloria je eno najbolj priljubljenih Vivaldijevih cerkvenih del in je sestavljeno iz dvajsetih delov, vključno z veličastnimi zborovskimi in solističnimi deli. Gloria je bilo pozabljeno skoraj dva stoletja, preden je bilo ponovno odkrita v 20. stoletju, ko je postalo eno najbolj izvedenih del klasične cerkvene glasbe.
2. J. S Bach: Božični oratorij
Bach je v tem delu izjemno združil dramatiko in cerkveno glasbo, saj je uporabil vokalne in instrumentalne elemente, ki so bili bolj značilni za oratorije tistega časa, čeprav je delo obdržalo tudi izrazite cerkvene prvine. Oratorij je postal priljubljen zaradi svoje čustvene globine, veličastne orkestracije in izjemne harmonije med solisti in zborom.Bachov Božični oratorij (Weihnachts-Oratorium), BWV 248, je bil napisan leta 1734 v Leipzigu. Oratorij je bil prvotno komponiran za božične praznike in izveden v šestih delih, med 25. decembrom 1734 in 6. januarjem 1735, ob različnih cerkvenih službah.
1. G. F. Handel: Mesija
OratorijMesija je eno najpomembnejših del klasične glasbe, ki ga je skladatelj George Frideric Handel ustvaril leta 1741. Delo je nastalo v času, ko je Handel iskal novo glasbeno formo, s katero bi predstavili verske teme širšemu občinstvu in je bilo premierno izvedeno leta 1742 v Dublinu, kasneje pa je postalo priljubljeno tudi v Londonu. Najbolj znana skladba iz oratorija je “HallelujahChorus”. Handel je Mesijo napisal v rekordnem času – v samo 24 dneh. Zaradi svoje duhovne vsebine in glasbene moči je Mesija ostal priljubljen in pogosto izvajani del klasične glasbe.
Božična glasba je nekaj, kar nas vse povezuje in ustvarja nepozabno praznično vzdušje, ki je polno topline, radosti in miru. Klasične božične skladbe nas s svojo lepoto popeljejo skozi čas in nas spomnijo na prave vrednote tega obdobja. Upamo, da smo vam predstavili tudi nekaj novih skladb na tem seznamu in da boste uživali v njihovih harmonijah v tem prazničnem času.
Na poti do glasbene odličnosti je za mlade glasbenike ključno, da čim prej osvojijo strategije za uspešno in efektivno domače vadenje.
Ta vodnik je zasnovan tako, da pomaga mladim umetnikom in njihovim staršem razumeti, kako najbolje izkoristiti čas domače vaje.
Tukaj je razdelana strategija v treh jasnih korakih, ki bo pomagala izboljšati glasbeno izvedbo in razviti globlje umetniško izražanje.
Talent je kot nebrušeni diamant, ki s pravim pristopom, vztrajnostjo in predanostjo doseže svoj polni potencial.
1. Postavitev jasnih ciljev
Vsaka vaja naj se začne z jasnim načrtom. Kaj točno želim doseči danes? Ali je to izboljšanje določene tehnike, delo na novi skladbi ali izpopolnjevanje izraznosti? Cilji naj bodo SMART: specifični, merljivi, dosegljivi, relevantni in časovno omejeni. Na primer, namesto “danes bom vadil,” si zastavite cilj, “10 minut vadil prehod iz 1. v 4. lego na vseh strunah z ritmičnimi in lokovnimi variacijami.” To vam bo omogočilo, da ostanejo vaje osredotočene in produktivne. Čim več natančno določenih in pravilno zastavljenih ciljev pomeni hitrejšo pot do uspeha.
Vsaka vaja naj se začne z jasnim načrtom in konkretnimi cilji. Kaj točno želim doseči?
2. Tehnika, tehnologija in metodični pristopi
Napredek v klasični glasbi pogosto zahteva ponavljanje, vendar naj bo to ponavljanje pametno. Uporabite metode, kot je segmentacija, kjer razdelite glasbene dele na manjše, lažje obvladljive segmente. Včasih se je bolje osredotočiti na izziv v prvem taktu dokler ga ne razrešite, kot zgolj preigrati skladbo skladbo in s tem samo še utrditi napake.
Vadite počasi, da izboljšate natančnost in izraznost. S takšnim načinom boste prišli do željenega rezultata najhitreje. Vključite tehnike za izboljšanje dinamike in tempa, ki so ključni za učinkovito izražanje v glasbi. Redna uporaba metronoma in snemanje vaših vaj lahko znatno prispevata k boljšemu občutku za ritem in samorefleksijo.
Vadite počasi, da izboljšate natančnost in izraznost. Uporabljajte metronom.
3. Ne zgolj tehnična, tudi izrazna vsebina. Efektivno in afektivno.
Mladi glasbeniki bi morali razmišljati o tem, kaj za njih skladba predstavlja in kako lahko svoja čustva sporočajo skozi igranje. Vaje naj vključujejo raziskovanje različnih interpretacij, kot tudi namerno pretiravanju v željenem izrazu, kar lahko obogati razumevanje glasbenega dela in dojemanje efektivnosti lastnega izraza. Vzpodbuja naj se eksperimentiranje z različnimi čustvenimi stanji in dinamikami, preko katerih lahko najdete svoj edinstveni glasbeni izraz.
Kot se urimo v tehničnih prvinah, je tudi za smelo čustovanje potrebna določena izkušnja v (pre)poznavanju in razlikovanju med čustvenimi stanji, da bi jih na koncu znali posredovati čez naš inštrument.
Vaje naj vključujejo raziskovanje različnih interpretacij, kot tudi namerno pretiravanju v željenem izrazu.
Zaključek
Učinkovito vadenje ni samo o količini časa, preživetega za inštrumentom, ampak predvsem o kakovosti časa, ki ga preživite s svojim izbranim inštrumentom. Z jasno zastavljenimi cilji, metodičnimi tehnikami in poudarkom na čustvenem izražanju, lahko mladi glasbeniki dosežejo velike napredke v svojem umetniškem razvoju. Ta vodnik naj služi kot osnova za oblikovanje domače vaje, ki naj ne bodo samo izboljševanje tehničnih sposobnosti, ampak razburljiva dogodivščina na poti do samospoznavanja in udejanjanja lastnega umetniškega izraza.
V dvojno slepem preizkusu v Parizu so udeleženci primerjali šest sodobnih instrumentov s šestimi inštrumenti iz 18. stoletja, med slednjimi je bilo tudi pet “Stradivark”.
Rezultati, objavljeni v Proceedings of the National Academy of Sciences, so potrdili rezultate študije iz leta 2010, ki je pokazala splošno naklonjenost k sodobnim inštrumentom. Presenetljiv podatek iz te študije pa je, da profesionalni glasbeniki sami niso mogli zanesljivo razlikovati novih violin od starih violin.
Nadaljevanje študije iz 2010
Francoska specialistka za akustiko Claudia Fritz, ameriški izdelovalec violin Joseph Curtin in strokovnjak za godala Fan-Chia Tao, ki je vodil obe študiji, so v od zadnje študije uveljavili številne spremembe. “Ena kritik prve študije je bila, da bodo le glasbeniki najvišjega ranga iz Stradivarija izvlekli najboljše in za tem podali merodajno presojo o kakovosti tona,” je dejal Curtin.
Zato so število inštrumentov sedaj povečali s šest na dvanajst in k sodelovanju povabili priznane soliste. Namesto v hotelski sobi so testi potekali v sobi za vaje in na koncertnem odru, ocenjevalna obdobja pa so podaljšali na dve 75-minutni seji.
Potek slepega testa
Glasbenikom je bilo rečeno, naj ocenijo vsako violino, kot da iščejo inštrument, ki bi lahko najbolje nadomestil njihovo trenutno violino za prihajajočo koncertno turnejo. Vsak igralec je nosil modificirana varilna očala in je nastopal pri zelo šibki ambientalni osvetlitvi, da bi zagotovili, da violin ne bi mogli prepoznati na pogled. Solisti so ves čas študije uporabljali lastne loke in jim je bilo kadarkoli dovoljeno primerjati testne violine s svojimi instrumenti. Ko so bili na odru, so imeli tudi možnost igranja ob klavirski spremljavi, pridobivanja povratne informacije od izbranega poslušalca in poslušanju igranja drugega violinista.
V enem preizkusu so bili udeleženci pozvani, naj zavrnejo inštrumente, ki jim niso bili všeč, in razvrstijo svoje štiri priljubljene po vrstnem redu, pri čemer so raziskovalci podelili štiri točke najboljšemu inštrumentu vsakega igralca. Zavrnjenim instrumentom se je točka odštela od skupne ocene. V drugem preizkusu so vse violine ponovno preizkusili v koncertni dvorani. Na koncu preizkusa so glasbeniki dobili vsako izmed violin samo 30 sekund, da ugibajo, ali je stara ali nova. Skupno je bilo 33 ugibanj solistov napačnih in 31 pravilnih, od tega 5 nedoločenih.
Sodoben inštrument ocenjen najvišje, eden izmed Stradivarijev najnižje
Končni rezultati so pokazali, da je zmagovalni sodoben inštrument zbral skupaj 26 točk, pri čemer je bil prva izbira štirih violinistov, drugi izbor še štirih violinistov in zavrnjen pri dveh violinistih. Nasprotno pa je Stradivari dosegel oceno -9. Njegov najbližji tekmec je bil sodoben instrument, ki je imel oceno -7.
Rezultati so razkrili, da sta dva najprimernejša inštrumenta moderna, na tretjem mestu pa je bila violina iz Stradivarijevega “zlatega obdobja”. Na nasprotnem koncu lestvice je Stradivari dosegel najslabši rezultat, sodoben inštrument pa je bil uvrščen na predzadnje mesto.
Glasbeniki na slepem testu ne prepoznajo starejšega inštrumenta
Raziskava postavlja pod vprašaj tradicionalna prepričanja o edinstvenih lastnostih starih italijanskih violin, saj glasbeniki na slepih testih izberejo sodoben instrument pred inštrumentom iz 18. stoletja, pa čeprav je ta morebiti Stradivari.
Solisti so z lahkoto razlikovali in ocenjevali instrumente, vendar so imeli težavo pri ločevanju starega inštrumenta od novega. Lahko bi rekli, da so bili odzivi profesionalnih glasbenikov na na nivoju naključnega ugibanja.
Sodelujoči violinisti
V študiji so sodelovali solisti: Olivier Charlier (Francija), Pierre Fouchenneret (Francija), Yi-Jia Susanne Hou (Kanada), Ilya Kaler (na sliki, Rusija), Elmar Oliveira (ZDA), Tatsuki Narita (Francija), Solenne Païdassi (Francija), Annick Roussin (Francija), Giora Schmidt (ZDA) in Stéphane Tran Ngoc (Francija).
Vemo, da ni enostavno ostati polno motiviran ves čas. Bijemo bitko s časom, vsakodnevnimi obveznostmi in včasih se zdi, da ima dan preprosto premalo ur. Poleg teg opravljanje istega dela z učenci, ki nas pogosto spravljajo ob živce ne vpliva ravno blagodejno na nivo naše motivacije.
Tukaj je 5 načinov, ki pomagajo pri motivaciji glasbenih učiteljev/ic.
I. UDELEŽUJTE SE DELAVNIC, KONFERENC, PREDAVANJ, SEMINARJEV O PEDAGOGIKI
Svoje poučevanje moramo nenehno izboljševati. Iskati nove metode, posodabljati vire, kupovati novo glasbeno literaturo ali se morda vpisati na novo študijsko smer. Vedno moramo poskušati biti v koraku z novimi tehnologijami (saj se spomnite, da novi učenci nove generacije že odraščajo s tablicami v rokah!) in novimi pogledi na poučevanje. Poiščite jih na spletu v svojem okolju ali v bližnjih šolah/konservatorijih, lahko pa seveda vedno sledite tudi tečajem in lekcijam na internetu.
II. OHRANJAJTE AKTIVNO GLASBENO ŽIVLJENJE
S tem še vedno malce težko živim. Postal sem glasbeni učitelj, našel sem si delo in poučujem tudi zasebno. Osebno zapravim veliko časa za pripravo ur in ko se moj dan konča (ki je popolnoma obkrožen z otroki), se koncentracija za vajo na instrumentu zmanjša. Ne vem, ali se vam tudi to dogaja, vendar se je treba včasih opomniti, da živimo to, kar pridigamo. Da tudi mi napredujemo in se izpopolnjujmo preko mojstrskih tečajev in koncertov v živo in preko spleta. Se pridružimo lokalnemu zboru? Ustanovimo ansambel ali komorno skupino? Spremljamo in se pridružujemo drugim glasbenikom? Skladamo lastno glasbo? V glavnem – USTVARJAJMO GLASBO!
III. VZPOSTAVITE POVEZAVO Z VAŠIMI UČENCI
Imeti učence, ki ne prinašajo zadovoljstva, je kruta realnost vsakega učitelja na svetu. Vendar moramo razumeti, da vsak prihaja iz drugega ozadja, bije svoje bitke in da je vsak učenec drugačen. Vsak učenec ima lahko drugačno ozadje, starost, družinsko okolje, prejšnje učitelje, morda se sooča s težkim obdobjem ali pa ga preprosto glasba ne zanima na način, kot zanima nas. Na nas je, da poskusimo razumeti naše učence. Z njimi odkrito komunicirajmo in jih direktno vprašajmo, kaj bi lahko učno uro naredilo boljšo? Včasih je potrebno zelo malo, da obrnemo sprva frustrirajočo uro za oba na boljše. Povežimo se z našimi učenci, prosimo jih za povratne informacije in izboljšave, ki jih lahko naredimo zanje.
IV. ORGANIZIRAJTE SE
Pretiravati ni dobro. Preveč učencev? Preveč dodatnih projektov? Pod stresom? Čas je za odmor in refleksijo. Menite, da ne dohajate žongliranja med učenjem, koncertnimi in drugimi obveznostmi in ostalimi dodatnimi projekti? Naredite načrt in se organizirajte s postavitvijo realnih kratkoročnih ciljev. Ne najdete časa za igranje, druge profesionalne aktivnosti, raziskovalno delo, oz. za to, kar vas naredi bolj motivirane? Potem je napočil trenutek, da najdete ta čas, pa čeprav z odrekanjem na drugih področjih. V dosedaj rutinska opravila vključite nekaj novega, kar še nikoli niste počeli. Na primer, napišite članek z vašim uvidom in izkušnjami o učenju, sodelujte s kolegi učitelji pri organizaciji recitala, ki morda vključuje element gledališča, ali morda multimedije, organizirajte poseben roditeljski sestanek za starše 1. razredov, obiščite uro vašega kolege učitelja in podobno. Včasih je težko ostati motiviran, ampak nov zagon se lahko skriva za naslednjim vogalom.
V. SPOŠTUJTE SE
Veliko let odrekanja, vztrajnosti in profesionalnega angažmaja je bilo potrebnega, da ste danes tam, kjer ste. Mnoge ure vaje, študijskih aktivnosti na konservatorijih, glasbenih univerzah, dodatni seminarji, privatne ure in mojstrski tečaji, ki vam omogočajo, da svojo strast do glasbe in inštrumenta prenašate na mlade generacije? Veste, da imate vse potrebne lastnosti in usposobljenosti za poučevanje glasbe na izredno visokem nivoju? To si priznajte z dvignjeno glavo. Čeprav še vedno živimo v svetu, kjer je včasih potrebno odgovoriti na vprašanje “Kaj pa drugače počneš v življenju?”. Vedno se morate imeti za strokovnjaka, ki si zasluži spoštovanje. Spoštujte sebe, vendar predvsem zahtevajte spoštovanje vaših učencev (in staršev). Ne pozabite, da opravljate izjemno pomembno delo. Morda boste prav jutri navdihnili prihodnjega Beethovna ali Freddieja Mercuryja. Ostanite motivirani!
Če povzamem – izpopolnite svoje poučevanje, ohranjajte aktivno glasbeno življenje, vzpostavite povezavo z učenci, organizirajte se in ohranjajte samospoštovanje. S tem boste zagotovo navdahnili generacije izvrstnih mladih glasbenikov.
Prevedeno in povzeto iz angleščine z uporabo spletnih orodij članka na spletni strani musiview.com.
Tisti, ki pozna samega sebe, je moder; tisti, ki pozna druge, je razsvetljen.
Lao Tzu
Big Five model (McCrae & Costa 2008) je eden izmed najbolj razširjenih in vplivnih modelov merjenja osebnostnih lastnosti. Temelji na petih dimenzijah osebnosti: odprtost za izkušnje, vestnost, ekstravertnost, ustrežljivost in nevroticizem.
Vsaka dimenzija predstavlja razpon ali spekter. Točka na spektru se določi za vsako izmed petih dimenzij, na podlagi povprečnih odgovorov osebnostnega vprašalnika, kjer posameznik navaja stopnjo (ne)strinjanja z določenimi trditvami.
Odkritja, dosežena s pomočjo Big Five modela, imajo številne praktične uporabe, od poklicnega usmerjanja, osebnega svetovanja in terapije, do prilagajanja izobraževalnih procesov in splošnega razumevanja medosebnih odnosov.
V tem članku bomo orisali dimenzije modela Big Five in nakazali njihove smernice vpliva na karakter osebnosti.
Odprtost za izkušnje / openness to experience
Odprtost se nanaša na posameznikovo odprtost za nove ideje, izkušnje in načine razmišljanja. Ljudje z visoko stopnjo odprtosti so običajno radovedni, kreativni, inovativni in se hitro prilagajajo novim okoliščinam. Lahko tudi kažejo večje zanimanje za umetnost, kulturo in filozofijo. Na drugi strani pa lahko posamezniki z nizko stopnjo odprtosti za izkušnje občutijo nelagodje ob novih situacijah in se težje prilagajajo spremembam.
Vestnost / consciencioscness
Vestnost se nanaša na to, kako organizirani, zanesljivi in odgovorni so ljudje. Tisti z visoko stopnjo vestnosti običajno natančno načrtujejo svoje aktivnosti, se držijo svojih obveznosti, so zelo zanesljivi in motivirani. Ljudje z nizko stopnjo vestnosti pa se lahko borijo z organizacijo svojega časa, opravljanjem zadanih nalog in pogosto zamujajo roke.
Ekstravertnost / extravertion
Ekstravertnost se nanaša na to, kako družabni in energični so ljudje. Ljudje z visoko stopnjo ekstravertnosti so običajno zelo družabni, uživajo v večji družbi in so radi v središču pozornosti. Tisti z nizko stopnjo ekstravertnosti pa imajo raje tišino, individualne in manj družabne aktivnosti ter dejavnosti z nižjo stopnjo zunanjih dražljajev.
Ustrežljivost / agreeableness
Ustrežljivost se v tem kontekstu nanaša na sočutje, prijaznost, toplino in zaupljivost do drugih ljudi. Ljudje, visoko na tej dimenziji so sposobni gledati iz perspektive drugih, razumeti njihove občutke in misli z visoko mero empatije. Zaradi svoje naklonjenosti k harmoniji odnosov upoštevajo pravila in se, če je mogoče, raje izogibajo konfliktom in soočenjem. Ljudje z nizko stopnjo ugodnosti pa so lahko bolj neodvisni, neobzirni, osredotočeni nase in se težje povezujejo z drugimi.
Nevroticizem / neuroticism
Nevroticizem ali čustvena stabilnost / emotional stability se nanaša na to, kako se ljudje spopadajo s stresom in negotovostjo. Tisti z visoko stopnjo nevroticizma so običajno bolj nagnjeni k zaskrbljenosti, razdražljivosti, občutkom tesnobe in anksioznosti. V medsebojnih odnosih potrebujejo več podpore, empatije in razumevanja, saj so pogosto bolj ranljivi na kritiko in negativne odzive. Hkrati pa lahko njihova čustvena občutljivost pripomore k večji čustveni globini in zavedanju v medosebnih odnosih.
Narava ali okolje / nature or nurture
Študije kažejo, da obstajajo tudi fiziološki gonilniki zgornih petih dimenzij. Npr. povezava med nevroticizmom in aktivnostjo simpatičnega živčnega sistema, ki je odgovoren za odziv “boj ali beg”. Prav tako so raziskave pokazale, da je ekstrovertiranost povezana z nižjimi nivoji kortizola, stresnega hormona, kar kaže na manjšo reakcijo na stres. Nekatere študije so prav tako povezale vestnost z nižjimi nivoji dopamina, ki je povezan s sistemom nagrajevanja v možganih, medtem ko so druge študije povezale odprtost do izkušenj s povečano aktivnostjo v prednjem delu možganov, ki je odgovoren za bolj kreativno razmišljanje.
Kljub temu pa je treba opozoriti, da te študije le delno razjasnjujejo zgoraj omenjene povezave in da so vplivi na izgradnjo človekove osebnosti večplastni preplet narave in okolja.
Normalna porazdelitev / Gaussova krivulja
Glede na splošno prebivalstvo se pri merjenju osebnostnih lastnosti pričakuje normalna porazdelitev po Gaussovi krivulji. To pomeni, da večino populacije najdemo v srednjem razponu vrednosti, manjši delež ljudi pa na koncih spektra, kar pomeni, da imajo bodisi zelo nizko ali zelo visoko stopnjo določene dimenzije.
Testi Big Five na spletu
Obstaja veliko spletnih strani, ki ponujajo teste za Big Five. Vendar pa je pomembno, da izberete test, ki je znanstveno validiran in zanesljiv. Tukaj je nekaj primerov:
Openpsychometrics: https://openpsychometrics.org/tests/IPIP-BFFM. Ta stran ponuja brezplačen test za Big Five, ki je bil razvit s pomočjo znanstvenih meril. Test ima 50 vprašanj in traja od 6 – 8 minut.
PRISM-OCEAN Model: https://prismocean.com. Ta stran ponuja brezplačen test, ki meri pet osebnostnih dimenzij s 25 vprašanji in traja samo 5 minut.
Personality Assessor: https://www.personalityassessor.com/personality-tests. Ta stran ponuja brezplačne teste za Big Five, ki so bili razviti na podlagi velikega števila raziskav. Testi so relativno kratki in imajo običajno okoli 50 vprašanj.
Človekova osebnost je večplasten kompleks, ki vključuje mnoge okoljske, genetske in družbeno-sociološke dejavnike. Big Five model z vedno večjo natančnostjo opredeljuje in razlaga človekovo osebnost. S tem ponuja uvide in orodja za boljše razumevanje medčloveških odnosov, kar lahko prispeva k večji empatiji, efektivnejši komunikaciji in širšemu razumevanju medsebojnih odnosov.
Reference
Fiske (1949), Norman (1967), Smith (1967), Goldberg (1981), and McCrae & Costa (1987, 2008). Big Five theory of personality.
Cohen MX, Young J, Baek JM, Kessler C, Ranganath C. Individual differences in extraversion and dopamine genetics predict neural reward responses
Izseki iz glasbeno-dokumentarnega filma, ki predstavlja delo starodavne tradicije izdelovalcev lokov za godala in prihodnje izzive glede dostopnosti ogroženega brazilskega lesa pernambuka.
Vabljeni tudi k branju članka o lpe lesu, najboljši trajnostni alternativi za pernambuko les.
Izbor najboljših pernambuko in lpe lokov Lion Strings
Na voljo 310 