Čeprav so godala razmeroma majhna, so izjemno kompleksni inštrumenti, sestavljeni iz več ročno izdelanih delov pri čemer se posamezni člani družine razlikujejo le po velikosti in razmerjih, ne pa po načelu izdelave.
Veliko manjših (a nujnih) delov se skriva v notranjosti inštrumenta: notranji bloki, letevke, bas-letvice, male podložke, kovinski vložki, dodatni vložki pri spojih vratu, itd. Če upoštevamo vsak kos hitro pridemo preko 70–90 delov, pri bolj prefinjenih inštrumentih pa tudi preko 100 različnih delov.
Ročno izdelani deli godal
Zunanja konstrukcija (“telo”)
- Zgornja plošča – iz smreke, ročno rezkana, izbočena in brušena do stotink milimetra.
- Spodnja plošča – iz javorja, oblikovana za optimalno akustično ravnovesje.
- Obodi – upognjeni nad ognjem, ročno pritrjeni in lepljeni.
- Okrasni vložek – drobno vrezan in vstavljen; izjemno natančno delo.
- Zvočnici – izrezani z ročno žago in nožem; natančno določajo resonanco.
- Vrat in glava – popolnoma ročno rezljana, značilen podpis vsakega mojstra.
- Ubiralka, sedlo in prag – pogosto strojno pripravljeni, a ročno oblikovani ali poravnani za popolno prileganje.
- Podbradnik – ročno stružen ali rezljan ter prilagojeni posamezni violini.
Notranji elementi (akustično jedro)
- Bas greda – ročno prilepljena v notranjosti.
- Duša – nameščena z milimetrsko natančnostjo.
- Notranji bloki, obloge, ojačitve in vložki – vsi ročno obdelani, lepljeni in brušeni.
Orodja za izdelavo
Od svojih začetkov v 16. stoletju so mojstri razvili prefinjene oblike in tehnike obdelave lesa, ki godalom dajejo njihov značilen, topel ton. Kljub manjšim spremembam v detajlih so osnovna konstrukcija in način izdelave ostali skoraj nespremenjeni več kot tri stoletja.
Med osnovnimi ročnimi orodji za izdelavo godal so žage, pilice, strgala (scrapers), brusni papir, zgibna ravnila in stroji za grobo oblikovanje lesa, ki pomagajo pri izdelavi šablon, vratu, polža in obodov. Za fino oblikovanje plošč lutnarji uporabljajo male plane (“finger planes”) in strgala, s katerimi tanjšajo les do desetink milimetra. Takšna natančnost je ključna za odzivnost, uravnotežen ton in stabilnost instrumenta.
Pri sestavljanju in lepljenju so ključne sponke (clamps) in brusni pripomočki, medtem ko merilci debeline zagotavljajo popolno enakomernost lesa, saj že najmanjše odstopanje v debelini ali spoju lahko spremeni zvok. Med bolj prefinjenimi orodji sta nož za purfling, s katerim lutnar vrezlja dekorativni rob, ter posebna merila za natančno postavitev dušice in bas-letvice. Takšna natančnost omogoča optimalno resonanco in uravnotežen ton instrumenta.
Zaključek
Izdelava godal je natančna prepletenost umetnosti in znanosti – popolno razmerje med tehnično preciznostjo in občutkom. Vsak kos lesa, vsak spoj in vsak nanos laka vpliva na barvo in odzivnost tona, zato se popolnost rodi le v dialogu med roko in posluhom mojstra. V tem tihem procesu med lesom in človekom nastane več kot inštrument – rodi se glas, ki nosi dušo ustvarjalca in zaživi v rokah glasbenika.
