Godala – umetnost v vsakem detajlu

Čeprav so godala razmeroma majhna, so izjemno kompleksni inštrumenti, sestavljeni iz več ročno izdelanih delov pri čemer se posamezni člani družine razlikujejo le po velikosti in razmerjih, ne pa po načelu izdelave.

Veliko manjših (a nujnih) delov se skriva v notranjosti inštrumenta: notranji bloki, letevke, bas-letvice, male podložke, kovinski vložki, dodatni vložki pri spojih vratu, itd. Če upoštevamo vsak kos hitro pridemo preko 70–90 delov, pri bolj prefinjenih inštrumentih pa tudi preko 100 različnih delov.

Ročno izdelani deli godal

Zunanja konstrukcija (“telo”)

  • Zgornja plošča – iz smreke, ročno rezkana, izbočena in brušena do stotink milimetra.
  • Spodnja plošča – iz javorja, oblikovana za optimalno akustično ravnovesje.
  • Obodi – upognjeni nad ognjem, ročno pritrjeni in lepljeni.
  • Okrasni vložek – drobno vrezan in vstavljen; izjemno natančno delo.
  • Zvočnici – izrezani z ročno žago in nožem; natančno določajo resonanco.
  • Vrat in glava – popolnoma ročno rezljana, značilen podpis vsakega mojstra.
  • Ubiralka, sedlo in prag – pogosto strojno pripravljeni, a ročno oblikovani ali poravnani za popolno prileganje.
  • Podbradnik – ročno stružen ali rezljan ter prilagojeni posamezni violini.

Notranji elementi (akustično jedro)

  • Bas greda – ročno prilepljena v notranjosti.
  • Duša – nameščena z milimetrsko natančnostjo.
  • Notranji bloki, obloge, ojačitve in vložki – vsi ročno obdelani, lepljeni in brušeni.

Orodja za izdelavo

Od svojih začetkov v 16. stoletju so mojstri razvili prefinjene oblike in tehnike obdelave lesa, ki godalom dajejo njihov značilen, topel ton. Kljub manjšim spremembam v detajlih so osnovna konstrukcija in način izdelave ostali skoraj nespremenjeni več kot tri stoletja.

Med osnovnimi ročnimi orodji za izdelavo godal so žage, pilice, strgala (scrapers), brusni papir, zgibna ravnila in stroji za grobo oblikovanje lesa, ki pomagajo pri izdelavi šablon, vratu, polža in obodov. Za fino oblikovanje plošč lutnarji uporabljajo male plane (“finger planes”) in strgala, s katerimi tanjšajo les do desetink milimetra. Takšna natančnost je ključna za odzivnost, uravnotežen ton in stabilnost instrumenta.

Pri sestavljanju in lepljenju so ključne sponke (clamps) in brusni pripomočki, medtem ko merilci debeline zagotavljajo popolno enakomernost lesa, saj že najmanjše odstopanje v debelini ali spoju lahko spremeni zvok. Med bolj prefinjenimi orodji sta nož za purfling, s katerim lutnar vrezlja dekorativni rob, ter posebna merila za natančno postavitev dušice in bas-letvice. Takšna natančnost omogoča optimalno resonanco in uravnotežen ton instrumenta.

Zaključek

Izdelava godal je natančna prepletenost umetnosti in znanosti – popolno razmerje med tehnično preciznostjo in občutkom. Vsak kos lesa, vsak spoj in vsak nanos laka vpliva na barvo in odzivnost tona, zato se popolnost rodi le v dialogu med roko in posluhom mojstra. V tem tihem procesu med lesom in človekom nastane več kot inštrument – rodi se glas, ki nosi dušo ustvarjalca in zaživi v rokah glasbenika.

Je najdražje res najboljše?

V glasbenih krogih je razširjeno prepričanje, da je za uspešen sprejem na konservatorij potreben izredno drag inštrument, saj naj bi šele ta zagotavljal primerno kvaliteto tona in tehnično odzivnost.

Slika vir: Roman Wimmers, unsplash.com

Takšno razmišljanje izhaja iz domneve, da je cena neposreden pokazatelj kakovosti — da višji znesek zagotavlja boljši ton, večjo projekcijo in odzivnost inštrumenta. Posledično številni starši to razumejo kot nujni pogoj za napredovanje.

Malo denarja, malo glasbe. Ampak ne vedno.

Trditev, da višja cena vedno pomeni višjo kakovost, je v praksi ne drži vedno. Rezultati več slepih preizkusov, so pokazali, da so glasbeniki pogosto ocenili novejša godala kot enakovredne ali celo boljše od dragocenih zgodovinskih primerkov. Ti izsledki potrjujejo, da dostopnejši, a tehnično uravnotežen instrument lahko ponudi popolnoma profesionalno izkušnjo igranja in zvoka.


Kako prepoznati dobro godalo?

Materiali: Masivna smreka in javor zagotavljata ustrezno akustično resonanco. Furnir ali kompozitni materiali tega ne omogočajo.

Izdelava: Enakomerna poravnava lesa, pravilno vdelan okovje (purfling) in čisti spoji so znaki kakovostnega dela.

Nastavitev: Pravilna postavitev duše, optimalna višina strun in ustrezna napetost odločajo o stabilnosti tona.

Zvok: Ocenjujte ravnovesje med strunami, barvo zvoka in odziv na spremembo loka.

Udobje: Instrument mora omogočati sproščeno držo in natančen nadzor, kar vpliva na zvočni rezultat in tehnično lahkotnost.


Ko preizkus preseneti.

Pri primerjalnih preizkusih, kjer so učenci prinesli dražje godalo, smo ob igranju na naše Lion Strings ‘ekonomične’ modele pogosto zaznali presenetljivo razliko v prid našim inštrumentom.

Mnoga godala iz naših serij so po odzivnosti, tonu in uravnoteženosti presegla dražje primerke. Naš cilj ni v višji ceni, temveč v kakovosti izdelave, natančni nastavitvi in preverjenem materialu. Tako lahko vsak glasbenik – ne glede na raven znanja – najde instrument, ki mu omogoča napredek in umetniško rast.

Tako lahko vsak glasbenik – ne glede na raven znanja – najde instrument, ki mu omogoča napredek in umetniško rast.

Slika vir: Andrea Zanenga, unsplash.com

Zgodba iz prakse

Uspeh Aljaža Remca, ki je z “ekonomičnim” violončelom Lion Strings Laudus opravil sprejemne preizkuse na Konservatorij za glasbo v Ljubljani, kar potrjuje dejstvo, da visoka kakovost zvoka ni vedno sorazmerna s ceno inštrumenta

Ko se s kombinacijo kvalitetnega violončela in loka, predanosti mladega glasbenika in njegovih mentorjev dosega vse zadane cilje.

Več o Aljaževi zgodbi si lahko preberete na tej povezavi.


Izbrani violončeli serije Select in Master

Pernambuko – srce in duša popolnega loka

Med izbiro lesa, ki so ga skozi zgodovino uporabljali za izdelavo lokov, se je kot najboljši izkazal pernambuko. Zaradi svoje gostote, elastičnosti in sposobnosti ohranjanja ukrivljenosti omogoča natančen, enakomeren in občutljiv prenos energije in je že več stoletij glavni material za izdelavo lokov za godala.


Kaj je pernambuco?

Pernambuko (Paubrasilia echinata) drevo, ki izvira iz Atlantskega deževnega gozda na vzhodni obali Brazilije, ki je danes močno zmanjšan – ohranjenih je le okoli 6–8 % njegove prvotne površine. Drevesa pernambuka rastejo počasi in potrebujejo več desetletij, da dosežejo uporabno velikost (9 do 15 metrov), oranžno-rdeča barva lesa pa s starostjo potemni v temnejše rjavo-rdeče tone.

Po poseku se les suši več let (pogosto desetletje ali več), preden je primeren za obdelavo. Najbolj kakovosten les prihaja iz dreves, starih nad 50 let. Tak les ima stabilno strukturo in zagotavlja dolgo življenjsko dobo loka. 

Zaradi redkosti in zaščite je pernambuko danes uvrscen na seznam CITES
(Appendix Il), zato je njegova uporaba strogo nadzorovana.

1. Izbor in priprava lesa

Izdelovalec lokov začne z izbiro suhega kosa pernambuka, ki se je naravno sušil vsaj deset let. Kakovosten les ima ravna, enakomerna vlakna brez razpok ali vozlov. Glede na lastnosti lesa mojster določi, za katero godalo bo lok primeren, saj morata biti teža in prožnost v ravnovesju.

Izbrani blok se razžaga v ozke letvice dolžine 70–75 cm, nekoliko širše od končne mere loka. Letvice se zravnajo in pustijo počivati, da se les stabilizira.

2. Grobo oblikovanje

Sledi oblikovanje osnovnega profila loka. S pomočjo ročnih rezil, strgal in pil se oblikuje paličico iz kvadratnega prereza v rahlo osemkotno ali okroglo obliko.

Že v tej fazi mora mojster natančno spremljati potek vlaken, saj lahko majhna napaka vpliva na elastičnost in uravnoteženje.
Paličica se nato stehta in izmeri, da se zagotovi pravilen potek teže od konice do žabice.

3. Ukrivljanje

Najzahtevnejši del postopka je ukrivljanje paličice. Les se postopno segreva nad suhim virom toplote – nekoč nad plamenom, danes pogosto s kovinsko ploščo. Ko se vlakna zmehčajo, mojster paličico počasi ukrivi v značilno lokovo krivuljo.

Ker ima vsak pernambuko svojo gostoto in strukturo vlaken, se med segrevanjem upogiba različno hitro. Izdelovalec mora zato pozorno spremljati odziv materiala. Po ohladitvi les trajno ohrani obliko, kar potrjuje njegov t.i.  spomin na ukrivljenost – ključno mehansko lastnost, ki je druge vrste lesa nimajo.

4. Fina obdelava, uravnoteženje in prilagoditve

Ko je krivina popolna, sledi natančno brušenje in tehtanje, da se doseže pravilno ravnotežje.

Že majhna sprememba mase vpliva na občutek pri igranju, zato lokar sproti preverja upogib in vibracije.
V tej fazi izdela kanal za vijak in pripravi prostor za konico  z zaščitno oblogo iz kosti, slonovine ali umetne mase.


5. Sestavljanje loka

V zadnji fazi se sestavi vse dele:

  • na konico pritrdi okrasno oblogo in kovinski obroč,
  • izdela in namesti se žabica iz ebenovine,
  • vstavi medeninski vijak za napenjanje,
  • napnejo se žima iz konjskega repa,
  • površina se premaže z oljem ali lakom, ki zaščiti les in poudari naravni ton.

6. Preizkus in končna nastavitev

Preden lok zapusti delavnico, ga mojster osebno preizkusi – preveri napetost, ravnotežje, odzivnost in vibracijo. Po potrebi lok še rahlo ogreje in popravi krivino.
Ko je vse popolnoma usklajeno, je lok pripravljen za uporabo in ob pravilni negi ohrani svoje lastnosti več generacij.

Pernambuko ni le tradicionalna izbira, temveč rezultat stoletij izkušenj in raziskav – material, ki najbolj vpliva na odziv loka, njegovo ravnotežje ter končno na kakovost zvoka inštrumenta

Podroben postopek izdelave loka si lahko pogledate na tukaj.


Izbrani pernambuco loki Lion Strings

Razvoj loka skozi stoletja

Vsak godalni instrument ima svoj glas, barvo in izraz tona pa definira lok. Razpoznavnega zvoka godal si brez njega ne moremo predstavljati.

Oblika loka, uporabljeni materiali in njegova uravnoteženost namreč vplivajo na barvo tona, izraznost dinamike in tehnično izvedbo.

Zato je razvoj loka neločljivo povezan z razvojem godalne igre, estetike in glasbe same – od preprostega orodja do ključnega ustvarjalnega podaljška glasbenikove roke in njegovega notranjega izraza.

ZGODNJI ZAČETKI – OD ROGOVILE DO BAROČNIH LOKOV

V Evropo je lok prišel z Bližnjega vzhoda okoli 11. stoletja. Najzgodnejši loki so bili preproste oblike in manj definirani.

V 16. in 17. stoletju se je skupaj z razvojem violine oblikoval baročni lok. Palice so bile iz lahkega domačega lesa in dolge približno toliko kot violina. Značilna je bila konveksna (izbočena) oblika, ki je omogočala lahkotno artikulacijo zlasti v zgornji polovici loka, medtem ko je bila spodnja manj obvladljiva. Žabica je bila še brez vijaka (t. i. clip-in frog), žima pa bolj napeta kot danes.

POZNI BAROK IN PREHOD V KLASICIZEM

Proti koncu 17. in začetku 18. stoletja se je poleg tehničnih izboljšav razvijala tudi estetika izdelave lokov: žabice so bile bolj okrašene, špice loka pa izdelane v obliki »laboda« ali »ščuke«. Še vedno so prevladovale clip-in žabice, a se je začel razvijati tudi mehanizem za napenjanje žime.

Konec 18. stoletja so se pojavili »prehodni loki« – daljši, težji, z višjo špico in vse bolj ravno (konkavno) krivuljo palice. Najbolj znan je Cramerjev model loka, ki je omogočal močnejši ton in jasne poudarke. Bil je primeren za večje orkestre in bolj dramatično glasbo.

FRANÇOIS XAVIER TOURTE – REVOLUCIONAR V IZDELAVI GODALSKEGA LOKA

Pravi prelom v zgodovini loka je prinesel François Xavier Tourte (1747–1835), ki mu pravimo tudi »Stradivarius violinskega loka«. Tourte je bil sprva urar, a je svoje znanje o kovini, vijakih in natančnosti kmalu prenesel v izdelavo lokov. V sodelovanju z violinisti, kot sta Viotti in Kreutzer, je razvil model, ki ga uporabljamo še danes.

Njegove ključne inovacije so bile uporaba lesa pernambuka, konkavna krivina palice, standardizacija mer (dolžina približno 73 cm in teža okoli 60 g), vijačni mehanizem napenjanja žime ter zaprta žabica z rinko.

OD TOURTA DO DANES

Po Tourtovi smrti leta 1835 so njegovo tradicijo nadaljevali veliki francoski mojstri, med njimi Dominique Peccatte in François Nicolas Voirin, ki je lok še poenostavil in prilagodil njegovo izdelavo. Sredi 19. stoletja je industrializacija prinesla večje povpraševanje po glasbi in tudi po lokih. V Mirecourtu so nastale velike delavnice, ki so izdelovale loke v večjih serijah, a Tourtov model je ostal najbolj cenjen temelj izdelave.

V 20. stoletju so se pojavili novi materiali: najprej loki iz steklenih vlaken, v 90. letih pa še karbonski loki. Ti danes predstavljajo cenovno dostopno in kakovostno alternativo lesu pernambuk, ki je zaradi prekomernega izsekavanja postal ogrožen.

Razvoj violinskega loka je zgodba o nenehnem iskanju zvoka. Vsak korak – od uporabe preprostih lesenih rogovil, prek lahkotnih baročnih lokov do Tourtove mojstrovine – je glasbenikom odprl nove izrazne možnosti.

François Xavier Tourte je oblikoval lok, ki je presegel svoj čas in postal univerzalni standard. Njegova dediščina živi še danes – v vsaki potezi loka, ki jo violinist izvabi iz svojega instrumenta.


STANDARDNE MERE IN TEŽE SODOBNIH LOKOV ZA GODALA

InstrumentDolžina lokaTeža lokaPosebnosti
Violinapribl. 73–74 cmpribl. 59–62 gUravnotežen med odzivnostjo in lahkotnostjo, Tourtov standard.
Violapribl. 72–73 cmpribl. 68–72 gKrajši in težji od violinskega; težišče bližje žabici za stabilnost.
Violončelopribl. 69–70 cmpribl. 78–82 gŠirša žabica in debelejša palica; omogoča večji pritisk in globlji ton.
Kontrabas (francoski tip)pribl. 68–70 cmpribl. 125–135 gLahkejši, z držo podobno čelističnemu loku.
Kontrabas (nemški tip)pribl. 76–78 cmpribl. 130–145 gDaljši in težji; drža pod dlanjo, večja moč in kontrola.

Povzeto po motivih magistrske naloge violinistke Neže Nahtigal, Akademija za glasbo UL, 2025.

Revolucionarni hibridni loki za godala

Novo! Kakovostni karbonski loki v izgledu lesa!

V Lion Strings ponosno predstavljamo enega zadnjih dosežkov v svetu godalnih inštrumentov – loke karbonskega jedra v furnirju pernambuko lesa. Ta inovativni lok je rezultat napredne tehnologije, ki združuje stabilnost in odpornost karbonskega jedra z edinstvenimi zvočnimi lastnostmi visoko kakovostnih lesenih lokov.

Značilnosti in prednosti:

  • Stabilnost in odpornost karbona: Uživajte v dosledni izvedbi in izjemni vzdržljivosti, ki jo nudi karbonski material, neodvisno od vremenskih pogojev in vlage v ozračju!
  • Zvok lesenih lokov: Lok iz pernambuka zagotavlja bogat, barvit zvok, ki ga cenijo tako amaterji kot profesionalni glasbeniki.
  • Najboljše iz obeh svetov: Odkrijte popolno ravnotežje med odzivnostjo karbonskega jedra in prefinjenim zvokom lesa.

Odkrijte loke, ki navdušujejo z uporabnostjo karbonskega in izgledom ter zvokom loka iz lesa!

Preglejte našo posebno ponudbo!

Loki za violino

Loki za violo

Loki za violončelo

Loki za kontrabas

Ta lok je idealen za glasbenike, ki iščejo vrhunsko zmogljivost brez kompromisov v kakovosti zvoka. Ne glede na to, ali ste študent glasbe ali izkušen profesionalec, bo naš karbonski lok z izgledom lesa presegel vaša pričakovanja.

Zakaj izbrati naš karbonski lok?

  • Trajnost: Karbonska konstrukcija zagotavlja dolgo življenjsko dobo in manjše potrebe po vzdrževanju.
  • Estetika: Eleganten dizajn, ki imitira klasičen leseni videz, naredi ta lok privlačen za vsakega glasbenika.
  • Vsestranskost: Odlično se prilagodi vsem stilom igranja, od klasične do sodobne glasbe.
  • Nezlomljiv: Karbonski loki so znani po svoji robustnosti in enostavnosti za rokovanje in vzdrževanje.

Ne zamudite priložnosti, da izboljšate svoje glasbene sposobnosti z našim karbonskim lokom z izgledom lesa.



Lpe in pernambuk les za loke

Predstavljamo les, ki predstavlja najkvalitetnejšo in trajnostno alternativo prenambuku.

Temna stran pernambuka

Les Pernambuk, ki je stoletja veljal za najprimernejši les pri izdelavi vrhunskih godalskih lokov, ima trenutno velike probleme.

Široka uporaba pernambuk lesa je povzročila prekomerno sečnjo brazilskih pragozdov in s tem privedla do ogroženosti samega pernambuk lesa, kot tudi s tem povezanih živalskih vrst amazonskega pragozda.

Zaščita amazonskih pragozdov

Da bi omejila propadanje tega izjemno pomembenega ekosistema, je je brazilska vlada v zadnjih letih prepovedala oz. izjemno omejila sečnjo, trgovino iz izvoz tega lesa izven države.

Posledično izdelovalci lokov in glasbeniki raziskujejo alternativne materiale za svoje loke.

Najboljša alternativa pernambuku je les Južne in Centralne amerike po imenu Lignum vitae, oziroma lpe.

Lpe v primerjavi s pernambuk lesom

Les lpe (izgovorjava ipe) postaja vse bolj priljubljen kot zamenjava za pernambuk zaradi podobnih akustičnih, vizualnih in tehničnih lastnosti lesa.

Lpe les ima zelo gosto in tesno zrnato strukturo, zaradi česar je močan, fleksibilen in stabilen material za izdelavo lokov. Prav tako je odporen na vlago in temperaturne spremembe, kar pomaga zagotoviti konsistentno delovanje skozi daljše časovno obdobje.

Poleg tega ima les lpe čudovito naravno barvo in je privlačen na pogled, zaradi česar je dobra izbira za godalske loke, kjer je poleg zmogljivosti pomemben tudi izgled.

Kar zadeva zmogljivost, se je izkazalo, da ima lpe lok izredno podobne značilnosti kot pernambuk lok, kjer podobne tehnične lastnosti lesa botrujejo izredno podobnim akustičnih lastnostim zvoka, fizičnega odziva in celostne izkušnje, ki je marsikje v slepi primerjavi lokov praktično nezaznavna.

Primerjava celostne izkušnje lpe ali pernambuk loka je marsikje v slepi primerjavi identična.

Skratka, omejitve na strani pernambuk lesa so privedla do raziskovanja alternativnih materialov godalskih lokov in les lpe se je izkazal kot najboljša izbira.

Brez kompromisov za zvok

S podobnimi značilnostmi in vzdržljivostjo se les lpe izkazuje kot izvedljiva in enakovredna alternativa pernambuku in bo verjetno v prihodnjih letih postajal vse bolj priljubljen.


Marko Kragelnik je akademski violončelist in profesor violončela na Konservatoriju za glasbo v Ljubljani ter Glasbeni šoli Rakovnik, glasbeni producent za klasično glasbo, urednik in ustanovitelj CelloFun.co in Salona izbranih godal Lion Strings. Najdete ga na Twitterju, Instagramu ali Facebooku.


Vam je prebrano všeč? Zagotovite si nove izdaje zapisov z naročilom na Novičnik Lion Strings.


5 tipov osebnosti učencev

Delo z učenci je večkrat tudi psihološke narave, zato je dobro prepoznati 5 najpogostejših tipov osebnosti in glede na njihove lastnosti prilagoditi svoj učni stil. S tem je naša energija bolj usmerjena, zaradi večje sinergije med nami in našimi učenci pa poskrbimo za boljše počutje in pripravimo teren za boljše rezultate.

Tukaj je 5 najpogostejših tipov osebnosti, njihove osnovne lastnosti in predlogi dobre prakse.

Perfekcionist

Ti učenci so praviloma zelo motivirani, zagnani in ciljno orientirani, vendar pa znajo do sebe biti tudi prestrogi, če ne vidijo vsaj minimalne možnosti željenega izzida. Perfekcionizem nosi v sebi ta notranji nemirni dvom, ki lahko ob nenaslavljanju preraste v neodločnost, negotovost ali celo anksioznost. Ena od dobrih praks za te učence je ozaveščanje na konkreten, čeprav delen napredek, raje kot na trenutno še nedosežen željeni izid. Z rednimi povratnimi informacijami, ki naj bi bile večinoma pozitivne, vodimo učence mimo čeri morebitnih občutkov nezadostnosti in jih vodimo po poti željenega cilja.

Čeprav je vsak posameznik v svoji osnovi unikaten in neponovljiv, vseeno obstajajo določene lastnosti, ki jih lahko pripišemo določenemu tipu osebnosti.

Odlašalec

Ti učenci se spopadajo s slabim upravljanjem časa in nizko motivacijo, zato ponavadi z vadbenimi aktivnostmi odlašajo do zadnjega. Ena od dobrih praks za te učence je, da jim postavimo časovno jasno strukturirane in težavnostno dosegljive cilje, ki jih podkrepimo z malimi, a iskrenimi pohvalami. Učno snov poskusimo predstaviti skozi njihove osebne interese in zanimanja, s tem krepimo njihovo notranjo motivacijo; z rednimi preverjanji pa vzpostavimo in nagrajujemo navade dobre prakse in s tem vnašamo strukturo vestnosti.

Introvert

Introvertirane osebnosti raje delujejo samostojno kot v skupini ali pred publiko. Samostojne aktivnosti jih praviloma napolnijo z energijo, medtem ko jo v skupinskih aktivnostih izgubljajo, zato se lahko pred nastopi spopadajo z večjo mero nelagodja ali treme. Lahko se zapirajo vase zaradi negotovosti oziroma bremena pričakovane uspešnosti, ki ga dojemajo iz zunanjega okolja. Dobra praksa za te učence je, da jim omogočimo dodaten čas, ki ga potrebujejo pred nastopom – morda bodo potrebovali več časa za tonsko vajo. Dobra ideja je tudi organizacija manjših internih nastopov s sproščenim vzdušjem. Gradite njihovo samozavest z iskrenimi pohvalami za vsak vložen trud in napredek, kritiko pa raje posredujte na štiri oči. Uporabljajte tehnike sproščanja z ozaveščanjem dihanja in tehniko vizualizacije pred nastopi.

Ekstrovert

Ti učenci uživajo v nastopanju in delu v večjih skupinah kjer dobijo še več energije. So zelo ekspresivni, samozavestni, odprti in individualistični. Najboljša praksa za te učence je, da jim zagotovite obilo priložnosti nastopanja pred drugimi, možnost dela v komornih skupinah in orkestrih z vzpodbujanjem samorefleksivne plati karakterja, brez da bi prestregli peruti njihovi naravni samozavesti in odprtosti.

Kreativec

Te učence bo morda bolj zanimalo eksperimentiranje z novimi zvoki in tehnikami. Verjetno bodo veseli možnosti improvizacije, ali ustvarjanja lastnih skladb, ki jo lahko potem izvajamo na skupnem nastopu. Najboljša praksa za te učence je, da jim ponudimo priložnosti za raziskovanje novih zvokov, pristopov in tehnik, kjer jih spodbudimo, da izrazijo svojo ustvarjalnost in kreativnost.


Vsak izmed nas je večplastna osebnost, ki ponavadi združuje mnoge lastnosti različnih tipov osebnosti. Pomembno je, da je učitelj pozoren na prevladujoče lastnosti in temu primerno prilagodi učne metode.


Zgoraj našteti primeri so samo delni in splošni opisi najbolj prepoznavnih tipov osebnosti. Za bolj poglobljeno analizo osebnostnih lastnosti pa priporočam najširše uporabljan model petih dimenzij osebnostnih lastnosti, t.i. “Big Five“, o katerem bomo govorili v enem od prihodnjih prispevkov.


Marko Kragelnik je akademski violončelist in profesor violončela na Konservatoriju za glasbo v Ljubljani ter Glasbeni šoli Rakovnik, glasbeni producent za klasično glasbo, urednik in ustanovitelj CelloFun.co in Salona izbranih godal Lion Strings. Najdete ga na Twitterju, Instagramu ali Facebooku.


Vam je prebrano všeč? Zagotovite si nove izdaje zapisov z naročilom na Novičnik Lion Strings.

Miti in resnice o godalih

Tukaj je nekaj najbolj pogostih predpostavk oz. mitov in resnic o godalih.

Mit: Godala se uporabljajo samo v klasični glasbi

Godala, kot so violina, viola, violončelo in kontrabas se izredno pogosto uporabljajo v praktično vseh glasbenih žanrih. Številni popularni mainstream glasbeniki imajo v svojih največjih hitih vsaj pridih zvoka godalnih inštrumentov, pa naj bodo v akustični, ali sintetizirani obliki. Vsa godala obstajajo tudi v električni obliki, z uporabo ojačevalcev in posebnih efektov, ki jih drugače poznamo iz sveta električne kitare.

Mit: Če ne začnemo dovolj zgodaj, je že prepozno

Tudi s kasnejšim začetkom se lahko naučimo igranja inštrumenta na visokem nivoju. Morebitno fizično nefleksibilnost se da nadoknaditi s hitrim razumevanjem in ciljno naravnanostjo, optimalen napredek pa doseči pod vodstvom usposobljenega učitelja, ki ima izkušnje z učenjem različnih starostnih skupin. Učenje novega inštrumenta v odrasli dobi pa ima dokazano izjemno pozitiven vpliv na delovanje možganov . Za igranje godala ni nikoli prepozno.

Mit: Godalo je zelo enostavno igrati

Čeprav so godala morda videti razmeroma preprosta, za njihovo mojstrsko obvladovanje potrebujemo leta predane vaje pod mentorstvom izkušenih učiteljev. Tehnika, ki je potrebna za sproščeno igranje godalnih inštrumentov zna biti zapletena in lahko traja precej časa, da se razvijejo veščine, potrebne za dobro in sproščeno igranje. 

S pravim vodstvom se lahko vsakdo nauči igrati in doseže svoje željene cilje.

Mit: Godalo je izredno težko igrati

Godala se morda zdijo zahtevna za učenje, a s pravim vodstvom jih lahko obvlada vsak. Dober učitelj lahko razčleni tehnične vidike igranja inštrumenta in poda jasna in jedrnata navodila o tem, kako držati inštrument, postaviti tehniko in ustvariti dober zvok. Poleg tega lahko dober učitelj zagotovi smernice o tem, kako učinkovito vaditi in zagotovi konstruktivne povratne informacije o napredku. S pravim vodstvom se lahko vsakdo nauči igrati godala in doseže svoje željene cilje.

Mit: Dražji instrumenti so vedno boljši

Cena inštrumenta ne pomeni avtomatsko tudi kvalitete zvoka. Razmerje med ceno in kakovostjo je najbolj opazna v najnižjem cenovnem razredu, kjer lahko že male razlike v ceni dodajo k kvaliteti tona. Bolj kot gremo višje, se ta razmerja zmanjšujejo. V poplavi inštrumentov je dobro slediti nekaj osnovam izbire pravega inštrumenta. Ker samo kakovosten inštrument omogoča optimalen napredek in zadovoljstvo pri odzivu na zvok nam ljubega inštrumenta.


Marko Kragelnik je akademski violončelist in profesor violončela na Konservatoriju za glasbo v Ljubljani ter Glasbeni šoli Rakovnik, glasbeni producent za klasično glasbo, urednik in ustanovitelj CelloFun.co in Salona izbranih godal Lion Strings. Najdete ga na Twitterju, Instagramu ali Facebooku.


Vam je prebrano všeč? Zagotovite si nove izdaje zapisov z naročilom na Novičnik Lion Strings.