Članki in prispevki

Članki in prispevki

Lpe in pernambuk les za loke

Predstavljamo les, ki predstavlja najkvalitetnejšo in trajnostno alternativo prenambuku.

Temna stran pernambuka

Les Pernambuk, ki je stoletja veljal za najprimernejši les pri izdelavi vrhunskih godalskih lokov, ima trenutno velike probleme.

Široka uporaba pernambuk lesa je povzročila prekomerno sečnjo brazilskih pragozdov in s tem privedla do ogroženosti samega pernambuk lesa, kot tudi s tem povezanih živalskih vrst amazonskega pragozda.

Zaščita amazonskih pragozdov

Da bi omejila propadanje tega izjemno pomembenega ekosistema, je je brazilska vlada v zadnjih letih prepovedala oz. izjemno omejila sečnjo, trgovino iz izvoz tega lesa izven države.

Posledično izdelovalci lokov in glasbeniki raziskujejo alternativne materiale za svoje loke.

Najboljša alternativa pernambuku je les Južne in Centralne amerike po imenu Lignum vitae, oziroma lpe.

Lpe v primerjavi s pernambuk lesom

Les lpe (izgovorjava ipe) postaja vse bolj priljubljen kot zamenjava za pernambuk zaradi podobnih akustičnih, vizualnih in tehničnih lastnosti lesa.

Lpe les ima zelo gosto in tesno zrnato strukturo, zaradi česar je močan, fleksibilen in stabilen material za izdelavo lokov. Prav tako je odporen na vlago in temperaturne spremembe, kar pomaga zagotoviti konsistentno delovanje skozi daljše časovno obdobje.

Poleg tega ima les lpe čudovito naravno barvo in je privlačen na pogled, zaradi česar je dobra izbira za godalske loke, kjer je poleg zmogljivosti pomemben tudi izgled.

Kar zadeva zmogljivost, se je izkazalo, da ima lpe lok izredno podobne značilnosti kot pernambuk lok, kjer podobne tehnične lastnosti lesa botrujejo izredno podobnim akustičnih lastnostim zvoka, fizičnega odziva in celostne izkušnje, ki je marsikje v slepi primerjavi lokov praktično nezaznavna.

Primerjava celostne izkušnje lpe ali pernambuk loka je marsikje v slepi primerjavi identična.

Skratka, omejitve na strani pernambuk lesa so privedla do raziskovanja alternativnih materialov godalskih lokov in les lpe se je izkazal kot najboljša izbira.

Brez kompromisov za zvok

S podobnimi značilnostmi in vzdržljivostjo se les lpe izkazuje kot izvedljiva in enakovredna alternativa pernambuku in bo verjetno v prihodnjih letih postajal vse bolj priljubljen.

Marko Kragelnik je akademski violončelist in profesor violončela na Konservatoriju za glasbo v Ljubljani ter Glasbeni šoli Rakovnik, glasbeni producent za klasično glasbo, urednik in ustanovitelj CelloFun.co in Salona izbranih godal Lion Strings. Najdete ga na Twitterju, Instagramu ali Facebooku.

Vam je prebrano všeč? Zagotovite si nove izdaje zapisov z naročilom na Novičnik Lion Strings.

5 tipov osebnosti učencev

Delo z učenci je večkrat tudi psihološke narave, zato je dobro prepoznati 5 najpogostejših tipov osebnosti in glede na njihove lastnosti prilagoditi svoj učni stil. S tem je naša energija bolj usmerjena, zaradi večje sinergije med nami in našimi učenci pa poskrbimo za boljše počutje in pripravimo teren za boljše rezultate.

Tukaj je 5 najpogostejših tipov osebnosti, njihove osnovne lastnosti in predlogi dobre prakse.

Perfekcionist

Ti učenci so praviloma zelo motivirani, zagnani in ciljno orientirani, vendar pa znajo do sebe biti tudi prestrogi, če ne vidijo vsaj minimalne možnosti željenega izzida. Perfekcionizem nosi v sebi ta notranji nemirni dvom, ki lahko ob nenaslavljanju preraste v neodločnost, negotovost ali celo anksioznost. Ena od dobrih praks za te učence je ozaveščanje na konkreten, čeprav delen napredek, raje kot na trenutno še nedosežen željeni izid. Z rednimi povratnimi informacijami, ki naj bi bile večinoma pozitivne, vodimo učence mimo čeri morebitnih občutkov nezadostnosti in jih vodimo po poti željenega cilja.

Čeprav je vsak posameznik v svoji osnovi unikaten in neponovljiv, vseeno obstajajo določene lastnosti, ki jih lahko pripišemo določenemu tipu osebnosti.

Odlašalec

Ti učenci se spopadajo s slabim upravljanjem časa in nizko motivacijo, zato ponavadi z vadbenimi aktivnostmi odlašajo do zadnjega. Ena od dobrih praks za te učence je, da jim postavimo časovno jasno strukturirane in težavnostno dosegljive cilje, ki jih podkrepimo z malimi, a iskrenimi pohvalami. Učno snov poskusimo predstaviti skozi njihove osebne interese in zanimanja, s tem krepimo njihovo notranjo motivacijo; z rednimi preverjanji pa vzpostavimo in nagrajujemo navade dobre prakse in s tem vnašamo strukturo vestnosti.

Introvert

Introvertirane osebnosti raje delujejo samostojno kot v skupini ali pred publiko. Samostojne aktivnosti jih praviloma napolnijo z energijo, medtem ko jo v skupinskih aktivnostih izgubljajo, zato se lahko pred nastopi spopadajo z večjo mero nelagodja ali treme. Lahko se zapirajo vase zaradi negotovosti oziroma bremena pričakovane uspešnosti, ki ga dojemajo iz zunanjega okolja. Dobra praksa za te učence je, da jim omogočimo dodaten čas, ki ga potrebujejo pred nastopom – morda bodo potrebovali več časa za tonsko vajo. Dobra ideja je tudi organizacija manjših internih nastopov s sproščenim vzdušjem. Gradite njihovo samozavest z iskrenimi pohvalami za vsak vložen trud in napredek, kritiko pa raje posredujte na štiri oči. Uporabljajte tehnike sproščanja z ozaveščanjem dihanja in tehniko vizualizacije pred nastopi.

Ekstrovert

Ti učenci uživajo v nastopanju in delu v večjih skupinah kjer dobijo še več energije. So zelo ekspresivni, samozavestni, odprti in individualistični. Najboljša praksa za te učence je, da jim zagotovite obilo priložnosti nastopanja pred drugimi, možnost dela v komornih skupinah in orkestrih z vzpodbujanjem samorefleksivne plati karakterja, brez da bi prestregli peruti njihovi naravni samozavesti in odprtosti.

Kreativec

Te učence bo morda bolj zanimalo eksperimentiranje z novimi zvoki in tehnikami. Verjetno bodo veseli možnosti improvizacije, ali ustvarjanja lastnih skladb, ki jo lahko potem izvajamo na skupnem nastopu. Najboljša praksa za te učence je, da jim ponudimo priložnosti za raziskovanje novih zvokov, pristopov in tehnik, kjer jih spodbudimo, da izrazijo svojo ustvarjalnost in kreativnost.

Vsak izmed nas je večplastna osebnost, ki ponavadi združuje mnoge lastnosti različnih tipov osebnosti. Pomembno je, da je učitelj pozoren na prevladujoče lastnosti in temu primerno prilagodi učne metode.

Zgoraj našteti primeri so samo delni in splošni opisi najbolj prepoznavnih tipov osebnosti. Za bolj poglobljeno analizo osebnostnih lastnosti pa priporočam najširše uporabljan model petih dimenzij osebnostnih lastnosti, t.i. “Big Five“, o katerem bomo govorili v enem od prihodnjih prispevkov.

Marko Kragelnik je akademski violončelist in profesor violončela na Konservatoriju za glasbo v Ljubljani ter Glasbeni šoli Rakovnik, glasbeni producent za klasično glasbo, urednik in ustanovitelj CelloFun.co in Salona izbranih godal Lion Strings. Najdete ga na Twitterju, Instagramu ali Facebooku.

Vam je prebrano všeč? Zagotovite si nove izdaje zapisov z naročilom na Novičnik Lion Strings.

Miti in resnice o godalih

Tukaj je nekaj najbolj pogostih predpostavk oz. mitov in resnic o godalih.

Mit: Godala se uporabljajo samo v klasični glasbi

Godala, kot so violina, viola, violončelo in kontrabas se izredno pogosto uporabljajo v praktično vseh glasbenih žanrih. Številni popularni mainstream glasbeniki imajo v svojih največjih hitih vsaj pridih zvoka godalnih inštrumentov, pa naj bodo v akustični, ali sintetizirani obliki. Vsa godala obstajajo tudi v električni obliki, z uporabo ojačevalcev in posebnih efektov, ki jih drugače poznamo iz sveta električne kitare.

Mit: Če ne začnemo dovolj zgodaj, je že prepozno

Tudi s kasnejšim začetkom se lahko naučimo igranja inštrumenta na visokem nivoju. Morebitno fizično nefleksibilnost se da nadoknaditi s hitrim razumevanjem in ciljno naravnanostjo, optimalen napredek pa doseči pod vodstvom usposobljenega učitelja, ki ima izkušnje z učenjem različnih starostnih skupin. Učenje novega inštrumenta v odrasli dobi pa ima dokazano izjemno pozitiven vpliv na delovanje možganov . Za igranje godala ni nikoli prepozno.

Mit: Godalo je zelo enostavno igrati

Čeprav so godala morda videti razmeroma preprosta, za njihovo mojstrsko obvladovanje potrebujemo leta predane vaje pod mentorstvom izkušenih učiteljev. Tehnika, ki je potrebna za sproščeno igranje godalnih inštrumentov zna biti zapletena in lahko traja precej časa, da se razvijejo veščine, potrebne za dobro in sproščeno igranje. 

S pravim vodstvom se lahko vsakdo nauči igrati in doseže svoje željene cilje.

Mit: Godalo je izredno težko igrati

Godala se morda zdijo zahtevna za učenje, a s pravim vodstvom jih lahko obvlada vsak. Dober učitelj lahko razčleni tehnične vidike igranja inštrumenta in poda jasna in jedrnata navodila o tem, kako držati inštrument, postaviti tehniko in ustvariti dober zvok. Poleg tega lahko dober učitelj zagotovi smernice o tem, kako učinkovito vaditi in zagotovi konstruktivne povratne informacije o napredku. S pravim vodstvom se lahko vsakdo nauči igrati godala in doseže svoje željene cilje.

Mit: Dražji instrumenti so vedno boljši

Cena inštrumenta ne pomeni avtomatsko tudi kvalitete zvoka. Razmerje med ceno in kakovostjo je najbolj opazna v najnižjem cenovnem razredu, kjer lahko že male razlike v ceni dodajo k kvaliteti tona. Bolj kot gremo višje, se ta razmerja zmanjšujejo. V poplavi inštrumentov je dobro slediti nekaj osnovam izbire pravega inštrumenta. Ker samo kakovosten inštrument omogoča optimalen napredek in zadovoljstvo pri odzivu na zvok nam ljubega inštrumenta.

Marko Kragelnik je akademski violončelist in profesor violončela na Konservatoriju za glasbo v Ljubljani ter Glasbeni šoli Rakovnik, glasbeni producent za klasično glasbo, urednik in ustanovitelj CelloFun.co in Salona izbranih godal Lion Strings. Najdete ga na Twitterju, Instagramu ali Facebooku.

Vam je prebrano všeč? Zagotovite si nove izdaje zapisov z naročilom na Novičnik Lion Strings.

Milijonske stradivarke v boju z modernimi violinami na slepem testu

Sodobni izdelovalci violin v dvojno slepem testu zmagali v boju s slavnimi Stradivariji

Morda nobeno ime ne izraža superiornosti tako kot Stradivarius. Približno 650 obstoječih violin, ki jih je izdelal Italijan Antonio Stradivari (1644–1737) in njegova družina, je vrednih milijone. Ti prestižni inštrumenti naj bi po vseh aspektih zvoka zasenčili celo najboljša sodobna glasbila. Ampak je temu tako?

V raziskavi “dvojno slepih” testov, v katerih niti glasbenik niti občinstvo niso vedeli, kateri inštrument se igra, so poslušalci in profesionalci večkrat izbrali moderen inštrument, ne pa stradivarke.

“Inštrumenti so odlični”, pravi Christopher Germain, izdelovalec violin iz Philadelphie v Pensilvaniji in član upravnega odbora Violin Society of America. “Mislim, da je res koristno za vse, če pozabimo na nepomembnosti in se osredotočimo na to, kar slišimo.”

Več kot stoletje je veljalo, da imajo violine, ki jih je izdelal Stradivari in člani njegove družine, akustične lastnosti, ki jih nove violine preprosto ne premorejo (podobno so cenjene tudi violine, ki so jih sočasno oblikovali člani družine Guarneri). Prav tako dolgo so ljubitelji iskali Stradivarijevo skrivnost – ali je bil to njegov lak, ali vrsta lesa, ki ga je uporabljal? Nobeden od neštetih predlogov ni dosegel soglasja. Kljub temu cena Stradivariusa še naprej narašča. Leta 2011 je “Lady Blunt” kupila takšno violino za vrtoglavih 16 milijonov dolarjev.

Toda nekateri znanstveniki in izdelovalci violin se sprašujejo, ali imajo violine Stradivari in drugi podobno narejeni inštrumenti res vrhunske akustične lastnosti. Že desetletja slepe primerjave kažejo, da jih poslušalci ne morejo razlikovati od drugih violin, akustične analize pa niso razkrile nobenih izrazitih zvočnih značilnosti. Leta 2014 so Claudia Fritz, glasbena akustičarka na Univerzi Pierre, Marie Curie iz Univerze v Parizu in Joseph Curtin, vodilni izdelovalec violin v Ann Arboru v Michiganu, poročali, da je v dvojno slepem testu s trinajstimi sodobnimi instrumenti in devetimi starimi italijanskimi violinami, deset elitnih violinistov na splošno raje izbralo med novimi violinami kot starimi.

Deset elitnih violinistov v dvojno slepet testu na splošno raje izbralo moderen inštrument napram “Stradivarki”.

In spet se je pokazalo, da imajo poslušalci raje nove inštrumente – vsaj, če upoštevamo poseben majhen nabor finih violin. Raziskovalci so začeli tako, da so preučili kakovost violin Stradivari, ki naj bi “pod ušesom” violinista zvenele tišje, vendar bolje projicirale zvok v koncertno dvorano, “kot da bi bil zakon inverznega kvadrata nekako obrnjen,” pravi Curtin. Navadno pa se glasnost zvoka zmanjšuje, ko se razdalja od vira zvoka povečuje.

Prvi preizkus poslušalcev je potekal v Vincennesu, predmestju Pariza. Raziskovalci so zbrali tri violine Stradivarius in tri vrhunske moderne violine. Elitni violinist je zaigral isti glasbeni odlomek – pet taktov iz Violinskega koncerta Čajkovskega, na vsakega od devetih možnih parov violin. Nato je drugi violinist na vse pare violin zaigral drugačen odlomek, pri čemer je bil vrstni red spremenjen. Violinisti so nosili modificirana varilna očala, tako da niso vedeli, ali igrajo na stare ali nove inštrumente.

Violinisti so igrali sami in ob orkestrski spremljavi. Ocenjevalo jih je 55 poslušalcev, katerih naloga je bila s pomočjo merilne lestvice izbrati inštrument v posameznem paru, ki bolje projicira zvok v dvorano. Raziskovalci so nato vse te ocene ovrednotili tako, da so iz povprečji ocen ugotovili, če so nove violine bolje projicirale zvok kot stare. Raziskovalec pa je prepustil poslušalcem, da se odločijo, kaj to pomeni. Učinek je po mnenju Fritza bil nedvoumen.

Ekipa raziskovalcev je nato izvedla podoben test še v New Yorku, tokrat brez orkestra in z drugačnim naborom violin Stradivari in novimi violinami. Ponovno je 82 poslušalcev na testu poročalo, da so nove violine zvok projekcirale boljše. Tokrat so Fritz in sodelavci vprašali poslušalce, katera od obeh violin v paru jim je ljubša. Poslušalcem so bile ljubše nove violine, kar so poročali tudi v Zborniku Nacionalne akademije znanosti. Raziskava v New Yorku je pokazala, da so preference poslušalcev povezane z njihovo oceno projekcije zvoka, kar kaže, da je lahko glasnost inštrumenta glavni dejavnik kakovosti njegovega zvoka.

Bo torej študija povzročila strmoglavljenje cen Stradivaria? “Ne”, pravi Curtin, saj vrednost inštrumentov temelji na veliko več kot le na njihovem zvoku. Vendar pa kot kaže, lahko violinisti dobijo vrhunski inštrument, ne da bi porabili bogastvo za starega italijanskega (rekordna cena za inštrument sodobnega izdelovalca je relativno poceni in znaša 132.000 $). “To je dobra novica za glasbenike”, pravi Curtin.

Vseeno je ugotovljena možnost, da violine Stradivari v določenih okoliščinah zvenijo bolje od sodobnih inštrumentov – takrat, ko poslušalec ve, da sliši legendarno glasbilo. “Če veste, da je Stradivari, ga boste slišali drugače,” pravi Fritz. 

“Kar zadeva Stradivarijevo skrivnost, je celotna ideja napačna,” pravi Germain. “Stradivarijeva skrivnost je bila v tem, da je bil genij in da je naredil tisoč stvari prav in ne samo ene,” pravi Germain. “Če bi rekli, da je bil njegov uspeh posledica le enega trika, je isto kot, če bi rekli, da bi lahko naslikali Sikstinsko kapelo, če bi imeli enako barvo kot Michelangelo.”

Povzeto po članku Adriana Cho na www.science.org.

Ranljivost kot učno sredstvo

Igranje inštrumentov je lahko nekaj najboljšega. Ta zgodba vam bo popestrila dan s krasno zgodbo iz sveta poučevanja godal. 

Zadnjih 15 let sem se poglabljala v to, kako učenci doživljajo napredek v procesu učenja. Pri učencih, ki so izgubili motivacijo, sem opazila podobne vzorce vedenja. Razlika med njihovimi dejanskimi in želenimi zmožnostmi so bile zelo velike. Moje demonstracije igranja inštrumenta, je v njih zbudil občutke tesnobe in dvoma vase, čeprav sem jih konstantno mirila, da je pot do uspeha dolga in da so občutki o lastnih nesposobnostih normalne in tudi nujne. Vseeno pa se niso mogli otresti občutka, da za njih postavljam previsoka pričakovanja. Bolje kot sem igrala, bolj se je pri njih pojavljal občutek, kot da izzivom ne bodo kos.

Vse to sem imela v mislih pri snovanju poletnih delavnic pred nekaj leti. Čutila sem rahlo negotovost, a bila vseeno odločena, da se za učence potrudim in jim pripravim nekaj novega. Pred naslednjo učno uro sem pregledala repertoar not, ki je bil postavljen na klavirju in opazil, da nekaterih etud nisem igrala že od študentskih let.

Učenka katero sem na tej učni uri učila, je ustvarjala nekaj ambicioznega. Mogoče celo malo preveč ambicioznega. Njena tehnika bi potrebovala nekaj izboljšav, pa tudi note so ji predstavljale problem. 

Po kakšni strani se je kot po navadi začelo delo: »Tako se razčleni odstavke, takšne so strategije za boljši legato, tukaj so predlogi za boljšo tehnično izvdebo …«. Bila je dovolj pogumna, da je poskusila vse naštete nasvete pred množico drugih glasbenikov v avditoriju. Vseeno pa sem lahko opazila kako jo je pri tem dodobra preplavil stres.

Prosila sem jo, naj odloži čelo in v roke vzame Popper Hohe Schule. Iz zbirke etud sem nato izbrala eno, ob kateri mi je poskočilo srce. Ah, št. 19, etuda, ki mi je bila enako težka in nepoznana kot njej in kateri sem se dolgo izogibala. Oznanila sem, da bom malo povadila in uporabljala iste tehnike, katere učim svoje učence. 

Zavladala je kakofonija, ko sem počasi nadaljeval z igranjem. Pokazal sem jim, kako ohraniti ton igranja, tudi če se zapleteš, kako potrpežljivo graditi na vse boljši izvedbi in kako ostati zbran tudi, ko se pokvari ton.

Z učenko sva se tako izmenjevali 20 minut. Najprej sem jaz demonstrirala splošen princip, nato pa je sledila ona. Odprto sem govorila o mojem začetnem strahu pred takšnim igranjem pred publiko in poudaril, da je pravično, da se tudi sama izpostavim pritisku, pod katerim je sedaj tudi ona. Preostanek poletnih delavnic tisto leto je imel drugačno energijo in ko sem septembra začela z ustaljenim urnikom, sem takšen pristop prakticirala še naprej.

Kultura profesionalnega glasbenika lahko večkrat spodbuja ideale, ki nepopolnost in težave vidijo kot sramoto. Na nekatere študente ima to lahko zastrašujoč učinek, ki jim lahko pokvari njihov odnos do igranja inštrumenta.

Če učencem kažemo samo kako izgleda končni izdelek, lahko postopek učenja zanje postane nekaj tujega. Lahko se jim zdi, da je uspeh lahko le produkt usode ali sreče, ki je niso bili deležni. Dejstvo pa je, da je učencem največkrat ta del do uspeha prikrit. Velik del učnega procesa je zmešnjava, ki jo moramo biti vedno znova pripravljeni prebroditi. S tem ko učencem prikažemo vse korake, ki vodijo do uspeha, jim damo vedeti, da njihovo doživljanje ni drugačno od ostalih in da smo na tej poti vsi.

Morda je največje darilo, ki ga učitelj lahko podari učencu ideja, da je z delom mogoče skoraj vse. Pokazati moramo človeško stran, ki je tudi ranljiva in jim pokazati, da se vsi učimo skozi celo življenje.

Ego in perfekcionizem pa nam lahko večkrat skazita pot do uspeha. To spoznanje učenčevo dušo napolni z navdihom in ji da zagona za nove izzive.

Prevedeno in povzeto po članku Emily Wright za stringsmagazine.com, originalen članek v reviji Strings Magazine, izdaja Marec-April 2019.

Kaj potrebujem za pouk violončela v glasbeni šoli?

Nekaj kratkih napotkov za mlade začetnike na godalih

Kaj potrebujem za začetek učenja?

Poleg očitnih stvari, kot so inštrument, lok in kovček potrebujem še:

  • kolofonijo (za mazanje loka)
  • note za začetnike (glej spodaj)
  • tarča (mesto, kamor zapičimo konico špice brez, da bi poškodovali tla)
  • notno stojalo
  • mapa za note
  • metronom
  • mali notni zvezek (priporočljivo)
  • stojalo za violončelo, ali kontrabas (priporočljivo)

Priporočen notni material za začetnike na violončelu

Za ostale potrebščine pa lahko pobrskate v naši spletni trgovini.

Ostali priporočeni učbeniki za violončelo