Igranje inštrumentov je lahko nekaj najboljšega. Ta zgodba vam bo popestrila dan s krasno zgodbo iz sveta poučevanja godal.
Zadnjih 15 let sem se poglabljala v to, kako učenci doživljajo napredek v procesu učenja. Pri učencih, ki so izgubili motivacijo, sem opazila podobne vzorce vedenja. Razlika med njihovimi dejanskimi in želenimi zmožnostmi so bile zelo velike. Moje demonstracije igranja inštrumenta, je v njih zbudil občutke tesnobe in dvoma vase, čeprav sem jih konstantno mirila, da je pot do uspeha dolga in da so občutki o lastnih nesposobnostih normalne in tudi nujne. Vseeno pa se niso mogli otresti občutka, da za njih postavljam previsoka pričakovanja. Bolje kot sem igrala, bolj se je pri njih pojavljal občutek, kot da izzivom ne bodo kos.
Vse to sem imela v mislih pri snovanju poletnih delavnic pred nekaj leti. Čutila sem rahlo negotovost, a bila vseeno odločena, da se za učence potrudim in jim pripravim nekaj novega. Pred naslednjo učno uro sem pregledala repertoar not, ki je bil postavljen na klavirju in opazil, da nekaterih etud nisem igrala že od študentskih let.
Učenka katero sem na tej učni uri učila, je ustvarjala nekaj ambicioznega. Mogoče celo malo preveč ambicioznega. Njena tehnika bi potrebovala nekaj izboljšav, pa tudi note so ji predstavljale problem.
Po kakšni strani se je kot po navadi začelo delo: »Tako se razčleni odstavke, takšne so strategije za boljši legato, tukaj so predlogi za boljšo tehnično izvdebo …«. Bila je dovolj pogumna, da je poskusila vse naštete nasvete pred množico drugih glasbenikov v avditoriju. Vseeno pa sem lahko opazila kako jo je pri tem dodobra preplavil stres.
Prosila sem jo, naj odloži čelo in v roke vzame Popper Hohe Schule. Iz zbirke etud sem nato izbrala eno, ob kateri mi je poskočilo srce. Ah, št. 19, etuda, ki mi je bila enako težka in nepoznana kot njej in kateri sem se dolgo izogibala. Oznanila sem, da bom malo povadila in uporabljala iste tehnike, katere učim svoje učence.
Zavladala je kakofonija, ko sem počasi nadaljeval z igranjem. Pokazal sem jim, kako ohraniti ton igranja, tudi če se zapleteš, kako potrpežljivo graditi na vse boljši izvedbi in kako ostati zbran tudi, ko se pokvari ton.
Z učenko sva se tako izmenjevali 20 minut. Najprej sem jaz demonstrirala splošen princip, nato pa je sledila ona. Odprto sem govorila o mojem začetnem strahu pred takšnim igranjem pred publiko in poudaril, da je pravično, da se tudi sama izpostavim pritisku, pod katerim je sedaj tudi ona. Preostanek poletnih delavnic tisto leto je imel drugačno energijo in ko sem septembra začela z ustaljenim urnikom, sem takšen pristop prakticirala še naprej.
Kultura profesionalnega glasbenika lahko večkrat spodbuja ideale, ki nepopolnost in težave vidijo kot sramoto. Na nekatere študente ima to lahko zastrašujoč učinek, ki jim lahko pokvari njihov odnos do igranja inštrumenta.
Če učencem kažemo samo kako izgleda končni izdelek, lahko postopek učenja zanje postane nekaj tujega. Lahko se jim zdi, da je uspeh lahko le produkt usode ali sreče, ki je niso bili deležni. Dejstvo pa je, da je učencem največkrat ta del do uspeha prikrit. Velik del učnega procesa je zmešnjava, ki jo moramo biti vedno znova pripravljeni prebroditi. S tem ko učencem prikažemo vse korake, ki vodijo do uspeha, jim damo vedeti, da njihovo doživljanje ni drugačno od ostalih in da smo na tej poti vsi.
Morda je največje darilo, ki ga učitelj lahko podari učencu ideja, da je z delom mogoče skoraj vse. Pokazati moramo človeško stran, ki je tudi ranljiva in jim pokazati, da se vsi učimo skozi celo življenje.
Ego in perfekcionizem pa nam lahko večkrat skazita pot do uspeha. To spoznanje učenčevo dušo napolni z navdihom in ji da zagona za nove izzive.
Prevedeno in povzeto po članku Emily Wright za stringsmagazine.com, originalen članek v reviji Strings Magazine, izdaja Marec-April 2019.