Na obisku v našem salonu smo gostili Sama Burstina, vodjo sekcije viol v Orkestru Slovenske filharmonije.
Po preizkusu naših viol je izpostavil izjemno razmerje med ceno in kakovostjo naših inštrumentov. Poudaril je, da številni študenti Akademije za glasbo igrajo na mnogo dražje viole, ki pa po kakovosti zvoka niso nujno boljše – nekatere celo zaostajajo za tistimi, ki jih ponujamo v Lion Strings.
Zahvaljujemo se mu za obisk in iskrene vtise.
“Marsikateri študent igra na dražjo violo, ki pa v zvoku ne presega tistih, ki sem jih preizkusil tukaj.”
— Sam Burstin, vodja viol v Orkestru Slovenske filharmonije
Poletje prinaša številne priložnosti za nastope, festivale in ustvarjalno delo, a tudi razmere, ki za vaš inštrument predstavljajo resno tveganje. Visoke temperature, povečana vlažnost in nenadne spremembe okolja lahko povzročijo poškodbe, ki so pogosto nevidne – a trajne. V nadaljevanju predstavljamo ključne dejavnike in nasvete, kako svoj inštrument zaščititi pred poletnimi vplivi.
1. Toplota – tihi sovražnik lepila
Že pri zunanjih temperaturah med 30 in 35 °C se lahko notranjost kovčka, puščenega na soncu ali v avtomobilu, v zgolj 15 minutah segreje do 65 °C. To ni le neprijetno – za vaš inštrument je lahko tudi škodljivo. Godala so lepljena z naravnim lepilom, ki je namenoma izdelano tako, da ob toploti in vlagi popusti. Ta lastnost sicer omogoča natančna goslarska popravila, saj se lahko trup inštrumenta brez večje škode odpre. Vendar pa se ob prekomerni izpostavljenosti toploti isti proces sproži nenadzorovano – spoji oslabijo ali celo popustijo. In to običajno takrat, ko je najmanj priročno: sredi poletja in dopustov. Zato je poletna vročina lahko vašemu instrumentu nevarnejša, kot si mislite.
2. Vlažnost – vpliv na ton in konstrukcijo
Relativna vlažnost nad 70 % povzroči, da les vpija vlago, postane težji in izgubi akustično odzivnost. Zvok se zaduši, igranje postane manj natančno. V kombinaciji z vročino se v lesu povečajo napetosti. V nasprotju pa lahko suh zrak (npr. zaradi klimatskih naprav) povzroči razpoke in deformacije. Priporočamo uporabo higrometrov ter prilagojenih vlažilcev ali sredstev za vpijanje vlage, odvisno od pogojev.
3. Lak – lep, a občutljiv sloj
Tradicionalni oljni laki omogočajo, da les diha, vendar so prav zato občutljivi na ekstremne spremembe. Ob dolgotrajni vlagi se lahko pod lakom pojavijo mehurčki, ob izsušitvi pa razpoke. Takšne poškodbe pogosto zahtevajo zahtevno restavracijo, ki pa le redko povrne prvotni videz.
4. Kaj lahko naredite sami
Ne puščajte inštrumenta v avtu ali na direktnem soncu
Uporabljajte kakovosten kovček z dobro izolacijo
Spremljajte temperaturo in vlažnost s higrometrom
Po prihodu v suh ali hladen prostor pustite inštrument nekaj časa v zaprtem kovčku
Posvetujte se o izbiri ustreznih pripomočkov za uravnavanje pogojev v kovčku
Pametna odločitev danes, manj skrbi za jutri. S pravilnim ravnanjem lahko vaš inštrument ohrani svojo obliko, stabilnost in zven – ne glede na letni čas.
Za strokovno pomoč in svetovanje pokličite na 040 300 397 ali nas obiščite v Salonu izbranih godal Lion Strings.
Ko se tempo nekoliko umiri, pride čas tudi za zgodbe, ki jih med letom pogosto odlagamo. Za vas smo pripravili izbor knjig, v katerih imajo pomembno vlogo glasba, umetniška občutljivost in močni življenjski trenutki.
Roman Goseničji kožuh Tamare Štajner je občutljiva in intimna pripoved o treh ženskah, ki jih življenje iz različnih smeri pripelje na Dunaj. Vsaka nosi svojo zgodbo, svoje izgube, strahove in tihe želje po novem začetku.
Tamara Štajner ni le pisateljica, temveč tudi akademska violistka, zato roman prežema poseben občutek za ritem, atmosfero in drobne notranje premike, ki jih pogosto najdemo tudi v glasbi. Goseničji kožuh je knjiga o pripadnosti, odnosih, iskanju samega sebe in trenutkih, ko moramo zbrati pogum za novo pot. Če iščete roman, ki ostane z vami še dolgo po zadnji strani, je to odlična izbira.
Doktor Faustus Thomasa Mannabogato nagrajujoča zgodba o skladatelju, ki sklene pakt s hudičem in skozi lastni duhovni propad odraža padec nemške družbe v času nacizma.
Roman prepleta glasbeno teorijo, filozofijo in zgodovino ter odpira vprašanja o meji med genialnostjo in norostjo. Primeren je za bralce, ki iščejo globoko intelektualno izkušnjo.
RomanElegija Natalije Šimunovićrazkriva temne plasti družine Rajher, uglednih glasbenikov, skozi oči zunanje opazovalke Benedikte. V središču zgodbe je Angelika – glasbeni čudežni otrok in upornica, ki jo življenje vodi skozi zasvojenost, krhkost in materinstvo, medtem ko se za navidez urejeno podobo družine počasi odpirajo razpoke, polne bolečine, pričakovanj in zamolčanih resnic.
Roman deluje še posebej prepričljivo tudi zato, ker je Natalija Šimunović akademska glasbenica ter pedagoginja violine in viole, zato svet glasbe očitno pozna od znotraj. Elegija je čustveno intenzivna družinska drama z bogatim slogom, primerna za bralce, ki iščejo globino, psihološko kompleksnost in roman, ki dolgo odzvanja.
Mozart in the Jungleje iskren in provokativen memoari Blair Tindall, ki razkriva zakulisje sveta klasične glasbe v New Yorku – od drog do bojev za preživetje.
Kot svobodna oboistka ponuja avtentičen vpogled v razkorak med umetniškim bliščem in kruto realnostjo glasbenikov. Knjiga je prava izbira za tiste, ki jih zanimajo resnične zgodbe izza odra, brez olepševanja.
Gayle Forman v romanu Kamor je šla nadaljuje zgodbo Mie in Adama tri leta po tragični nesreči – Mia je zdaj uspešna čelistka v New Yorku, Adam pa svetovni rock zvezdnik.
Ko se nepričakovano srečata v New Yorku, doživita eno samo noč, ki razkrije resnico, bolečino in morebitno drugo priložnost. Čustveno globoka zgodba, pripovedovana iz Adamove perspektive, je idealna za bralce, ki jih pritegnejo romani o ljubezni, izgubi in glasbi.
Tess Gerritsen, Igranje z ognjem je napet samostojen triler, ki spremlja violinistko Julio Ansdell, ki v Rimu odkrije skrivnostno partituro “Incendio” in jo prenese v Boston.
Ko Julia raziskuje izvor glasbe, se zgodba razpre v dvočasovni pripoved – iz današnje Italije in zgodnjega fašističnega obdobja — ter jo pripelje do odkritij o družinski tragediji. Knjiga združuje skrivnost, zgodovino in čustveno napetost ter je odlična izbira za ljubitelje glasbeno obarvanih psiholoških zgodb.
Zbirka kratkih zgodb Sotto voce Natalije Šimunović prinaša čustveno globoke zgodbe, ki raziskujejo notranje svetove posameznikov skozi prizmo njihovega poklica. Naslovna zgodba Sotto voce se osredotoča na godalni kvartet, razkrivajoč dinamiko in napetosti znotraj skupine.
Avtorica, sama glasbenica, uporablja glasbeno terminologijo in subtilne situacije, da ustvari premišljene in atmosferične pripovedi. Knjiga je odlična izbira za tiste, ki iščejo umetniško bogate in introspektivne zgodbe.
Ali glasbeniki boljše na nastopu igrajo z odprtimi ali zaprtimi očmi?
Se vam je že zgodilo, da ste se med igranjem osredotočili na to, kako vaši prsti dosledno sledijo vnaprej naučenim gibalnim vzorcem in se vprašali: “Kako mi to sploh uspeva?!” Ali pa so vam oči zatavale v publiko, kjer ste po naključju ujeli pogled neznanca, kar vas je povsem zmotilo?
Številni glasbeniki pogosto igrajo z zaprtimi očmi, kar lahko deluje kot vizualni prikaz njihove povezanosti z glasbo. Vendar pa ostaja vprašanje ali to dejansko prispeva k boljši izvedbi ali gre zgolj za izraz umetniške interpretacije? Poglejmo, kaj pravi raziskava.
Raziskava vpliva zaprtih oči na spomin in koncentracijo
Raziskava, ki so jo izvedli na Univerzi v Wisconsinu (Glenberg et al., 1998), je proučevala povezavo med preučuje povezavo med kognitivnimi nalogami (težavnostjo nalog) in gibanjem oči.
V eni izmed študij je 19 študentov odgovarjalo na 30 vprašanj iz 10 tematskih področij, kjer so imeli 10 sekund časa za odgovor.
Za vsako področje so bila zastavljena tri vprašanja: eno za kratkoročni, drugo za srednjeročni in tretje za dolgoročni spomin.
Raziskovalci so opazovali, ali so udeleženci pogledali stran od raziskovalca ali vprašanja ter ali so zaprli oči.
V nadaljevalni študiji je 29 udeležencev odgovarjalo na 30 vprašanj iz splošnega znanja in 30 matematičnih vprašanj. Podobno kot v prejšnji študiji so bila vprašanja razdeljena na enostavna, srednje težka in težka z razliko, da so udeležencem dali specifična navodila o tem, kaj naj počnejo z očmi.
Pri polovici vprašanj so jih prosili, naj rešujejo vprašanja ali rešijo matematične naloge s zaprtimi očmi. Pri drugi polovici so jih prosili, naj razmišljajo ali rešujejo naloge, medtem ko gledajo v nos raziskovalca, da bi zagotovili, da imajo oči odprte.
Torej… ali je bilo kakšno izboljšanje uspešnosti, če so bile oči zaprte?
Rezultat
Ugotovili so, da bolj kot je bilo vprašanje zahtevno, bolj pogosto so udeleženci odvrnili pogled ali zaprli oči:
Pri enostavnih vprašanjih so pogled odvrnili v 37 % primerov.
Pri srednje težkih vprašanjih v 40 % primerov.
Pri najtežjih vprašanjih pa kar v 53 % primerov.
V nadaljnji raziskavi so udeležencem naročili, naj rešujejo matematične in splošnokulturne naloge, pri čemer so morali pri nekaterih vprašanjih zapreti oči, pri drugih pa imeti pogled osredotočen na eksperimentatorjev nos.
Rezultati so pokazali, da so udeleženci dosegli boljše rezultate pri nalogah, ki so jih reševali z zaprtimi očmi. Raziskovalci so to pripisali zmanjšanju motečih vplivov iz okolice, saj zapiranje oči pomaga posameznikom, da se odklopijo od zunanjih dražljajev, kar izboljša učinkovitost kognitivnega procesiranja.
Ta ugotovitev kaže, da lahko zapiranje oči med zahtevnimi kognitivnimi nalogami olajša osredotočanje in izboljša učinkovitost reševanja nalog.
Več podrobnosti o sami raziskavi si lahko preberete tukaj.
Stanje ‘Flow” – vseobsegajoče zlitje prostora in časa
Igranje z zaprtimi očmi lahko pomagapri hitrejšem doseganju stanja flow, kjer se vsi performativni aspekti – racionalni, osebno-identitetni, tehnični, muzikalni in čustveni – zlijejo v eno celostno in nad prostorsko-časovno izkušnjo.
Zapiranje oči zmanjša zunanje motnje in omogoči boljšo koncentracijo in hitrejše doseganje stanja ‘Flow’.
Vendar pa lahko zanašanje zgolj na zaprte oči brez ostalih aspektov vaje in treninga med igranjem privede tudi neprijetnosti, kjer lahko nastane (pre)hiter prelom med trenutnim željenim in notranjim doživljanjem ter (pre)močnimi realnimi stimulansi zunanjega sveta.
V tem primeru svetujemo celostno namensko vajo in eksperimentiranje z igranjem s pol-odprtim očmi, kjer poiščemo zase idealno razmerje med notranjim fokusom in dotokom dražljajev iz zunanjega sveta.
Na odru se lahko v hipu znajdemo v povsem drugačnem okolju, kot smo ga vajeni iz vadbene sobe, zato je ključno v svojo vadbeno rutino vključiti tudi načrtno izpostavljenost različnim scenarijem, ki se lahko zgodijo med samim nastopom.
Zaključek
Vsak glasbenik je edinstven, zato je ključno, da vsak posameznik preizkusi različne pristope igranja in ugotovi, kaj mu najbolj ustreza. Zapiranje oči lahko izredno pomaga pri večji osredotočenosti, izboljša spomin in pripomore pri hitrejšem doseganju stanja ‘flow’. Vendar je pomembno, da ta način in pristop k odrskemu nastopu vadimo, ga vizualiziramo v naprej in s tem to željeno stanje prikličemo.
Zakaj sem začela igrati violončelo v svojih 60-ih?
Ko sem se odločila, da se lotim učenja violončela, nisem vedela, kako bogata in izpolnjujoča bo to pot. Začetki so bili res težki, tako fizično kot mentalno, vendar sem vedela, da je vztrajnost ključ do uspeha. Takrat je bila moja mama še živa in, čeprav je bila pogosto kritična, je bila tudi moja največja podpora.
“Zveniš kot bolna krava,” je nekoč dejala, vendar sem se odločila, da ne bom odnehala. Kasneje sem se pridružila lokalnemu orkestru in zdaj sem tukaj, s samozavestjo bogate izkušnje in sposobnostjo uravnavanja čustev v konfliktnih situacijah. To je veščina, ki mi je še posebej pri srcu, saj moji prijatelji postajajo vedno bolj glasni in sitni.
Raziskave kažejo, da redno vadbo glasbenega inštrumenta lahko primerjamo z vadbo za možgane. Več kot vadimo, bolje je za naše kognitivne sposobnosti in splošno dobro počutje. To me spodbuja, da nadaljujem, ne glede na to, kako zvenim. Kajti kdo ne bi hotel ohraniti svoje možgane v dobri formi, če želimo živeti dolgo in kakovostno življenje? Lani je bilo v Angliji in Walesu kar 12.320 stoletnikov, petkrat več kot leta 1981.
Če razmišljate o tem, da bi se lotili učenja violončela ali kakega drugega inštrumenta, vam toplo priporočam, da se odločite in preprosto začnete.
Ampak igranje inštrumenta je mnogo več kot samo vaja. Inštrument lahko igraš sam, s prijatelji, se potopiš v veselje, žalost, celotna paleta čustev je na dlani. Res toplo priporočam.
Glasba nam daje moč in veselje, ki ju drugače ne bi poznali. Zato, če razmišljate o tem, da bi se lotili učenja violončela ali kakega drugega inštrumenta, vam priporočam, da se odločite in začnete. Ne glede na starost, nikoli ni prepozno, da začnete novo poglavje v svojem življenju.
Pred iznajdbo električnih ojačevacev zvoka (zvočnikov) so morali izdelovalci glasbil in glasbeniki poiskati inovativne načine, da akustični zvok inštrumentov prodrel skozi širše orkestrske sestave, ansamble in velike, ter mestoma hrupne dvorane. Mnogi akustični instrumenti, ki jih danes poznamo – od kitare, violončela, viole in seveda violine – so rezultat stoletij raziskav, poskusov in izboljšav, katerih osnovni cilj je bil povečati glasnost in omogočiti, da zvok inštrumenta napolni še tako veliko dvorano do zadnjega sedeža avditorija.
Pri mnogih akustičnih instrumentih se zvok strun ojača v votli resonančni komori, nato pa razširi v prostor. Pri kitari se to doseže z okroglo zvočno odprtino, medtem ko se godala ponašajo z elegantnimi zvočnicami ali f-odprtinami, ki dajejo godalom še posebej prefinjen in prepoznaven klasično eleganten izgled.
Ampak ni vse v izgledu. Zakaj prav zvočnice v obliki črke f? So bile ustvarjene zaradi estetike ali funkcionalnosti? Kako so postale nepogrešljiv del godal, kot jih poznamo danes?
Čeprav bi morda pomislili, da so zvočnice le estetski preostanek renesančnega umetnosti, so v resnici veliko več kot to. Gre za izjemno premišljeno obliko, ki je skozi stoletja izpopolnjena do te mere, da postavlja temelje za akustične lastnosti violine, ki so ji omogočile, da se ohrani kot ena izmed najprepoznavnejših glasbenih instrumentov. S svojo specifično obliko in postavitvijo omogočajo boljšo resonanco, s čimer ustvarijo bogat, poln in jasen zvok.
Te odprtine so se razvile iz preprostih okroglih lukenj, a so se skozi stoletja, z natančno raziskavo in obvladovanjem materialov, preoblikovale v zvočnice. Takšna oblika omogoča večji nadzor nad zračnim tokom v notranjosti telesa violine, hkrati pa pripomore k bolj uravnoteženemu širjenju zvoka, kar je še posebej pomembno pri glasbenih delih, ki zahtevajo večjo moč in jasnost zvoka.
Da bi razumeli popolnost te oblike, moramo upoštevati, kako je vsakršna ukrivljenost in velikost zvočnic natančno usklajena z resonančno lastnostjo samega instrumenta. Vsaka majhna sprememba v velikosti ali postavitvi lahko spremeni način, kako se zvok odbija od notranjih površin instrumenta, kar posledično vpliva na glasnost, barvo in resonanco zvoka.
Zvočnice niso zgolj del tradicije, temveč so rezultat neštetih poskusov. Tako je skozi stoletja ta oblika postala sinonim za akustično popolnosti godal, ki je preživela mnogo tehničnik in oblikovalskih izzivov ter se ohranila kot eden najbolj prefinjenih prepoznavnih delov in vizualnih simbolov v zgodovini glasbe.
Kako so nastale?
Razvoj zvočnic na violini je bil dolg in zapleten proces. Zgodnji inštrumenti so imeli preproste okrogle odprtine, ki so se sčasoma razvijale v polmesečne in nato c-oblike.
Ena izmed teorij o nastanku zvočnic pripisuje razvoj te oblike družini Amati, ki naj bi jo oblikovala v 16. stoletju po opazovanju mandarinskih lupin, vendar je bolj verjetno, da so inštrumentni mojstri tega obdobja skozi dolgoletne eksperimente prišli do oblike, ki je najbolje prenašala zvok. Študija Nicholasa Makrisa z MIT-a dokazuje, da so zvočnice dvakrat učinkovitejše pri oddajanju zvoka kot njihove predhodnice.
Od 10. do 18. stoletja so se zvočne odprtine violine in njenih predhodnic razvijale od preprostih krogov do bolj podolgovatih f-odprtih.
Zvočnica kot naravna evolucija
Raziskave Nicholasa Makrisa in njegove ekipe razkrivajo, da je oblika zvočnic rezultat naravne evolucije, kjer so spremembe nastajale postopoma. Nepričakovane spremembe pri izdelavi in posnemanje prejšnjih modelov so privedli do izboljšav. Dolge, elegantne krivulje so se izkazale za učinkovite tako zvočno kot estetsko.
Mojstri, kot so Amati, Stradivari in Guarneri, so ugotovili, da dolge in elegantno ukrivljene odprtine niso le estetski dodatek, ampak bistveno izboljšujejo zvočne lastnosti. Z eksperimentiranjem so odkrili, da zvočnica poveča resonanco in moč zvoka. Po prepoznanju njenega potenciala so se izdelovalci osredotočili na izboljšanje in izpopolnjevanje te oblike. Tako je zvočnica postala simbol akustičnega preporoda ter rezultat stoletij inovacij in tradicije.
Zakaj so zvočnice tako učinkovite?
Učinkovitost zvočnic temelji na dveh ključnih lastnostih – povečanju dolžine oboda in ohranitvi kompaktnosti. Daljše in podolgovate odprtine lahko oddajo več zvoka brez potrebe po večjem inštrumentu. Njihova oblika omogoča optimalen prenos vibracij iz resonančnega telesa v okolico.
Zvočnice so energetsko optimizirana zasnova, ki združuje znanost, umetnost in izjemno pozornost do detajlov. Eksperimentiranje je pokazalo, da spremembe v obliki zmanjšujejo akustično učinkovitost, kar dokazuje briljantnost izvorne zasnove.
Zvočnica je tako mnogo več kot le arhitekturni element godal – je simbol popolne harmonije med znanostjo, umetnostjo in naravno evolucijo glasbenega izraza.
Izdelovalec violin Sam Zygmuntowicz raziskuje akustiko oblikovanja f-odprtine s pomočjo slik iz študije Strad3D z laserskim skeniranjem.
Zvočnice: Simbol akustične popolnosti
Zvočnice niso le estetski detajl, temveč rezultat stoletij raziskovanja. Omogočajo bogat in prodoren zvok, hkrati pa ohranjajo eleganco inštrumenta. Zvočnice predstavljajo popolno sinergijo znanosti in umetnosti – subtilen, a ključen element, ki je violino dvignil do statusa ene najbolj prepoznavnih in dovršenih glasbenih inštrumentov v zgodovini.
Za tiste, ki jih zanima globlji vpogled, raziskave Nicholasa Makrisa in njegove ekipe razkrivajo matematične in fizikalne zakonitosti, ki stojijo za učinkovitostjo in tudi brezčasno lepoto, ki vedno znova očara. Naj si bo ob dotiku ali zvenu teh brezčasnih glasbenih umetnin! ♡
Ko smo se odločali za novo violino za našo hčer, smo v Salonu godal Lion Strings naleteli na violino Venice. Prvi vtisi so bili odlični, še posebej po tem, ko jo je preizkusila njena profesorica.
Želimo izraziti posebno zahvalo Marku za njegovo izjemno predanost in odločnost pri iskanju najboljše kombinacije loka in violine. S svojo strokovnostjo in potrpežljivostjo je našel rešitev, ki je bila finančno ugodna, hkrati pa brez vsakršnega kompromisa glede zvoka.
Kasneje smo violino preizkusili tudi na obisku prijateljev, ki so profesionalni glasbeniki in so bili nad njenim zvokom izjemno navdušeni. Težko bi našli tako kakovostno violino s tako čudovitim zvokom za ta denar!
Hvala Lion Strings za odlično izkušnjo in za to, da ste nam pomagali najti pravo glasbilo, ki bo našo hčer spremljalo na njeni glasbeni poti!
Na voljo 330 