pedagogija

5 načinov, kako ostati motiviran kot glasbeni učitelj

Vemo, da ni enostavno ostati polno motiviran ves čas. Bijemo bitko s časom, vsakodnevnimi obveznostmi in včasih se zdi, da ima dan preprosto premalo ur. Poleg teg opravljanje istega dela z učenci, ki nas pogosto spravljajo ob živce ne vpliva ravno blagodejno na nivo naše motivacije.

Tukaj je 5 načinov, ki pomagajo pri motivaciji glasbenih učiteljev/ic.

I. UDELEŽUJTE SE DELAVNIC, KONFERENC, PREDAVANJ, SEMINARJEV O PEDAGOGIKI

Svoje poučevanje moramo nenehno izboljševati. Iskati nove metode, posodabljati vire, kupovati novo glasbeno literaturo ali se morda vpisati na novo študijsko smer. Vedno moramo poskušati biti v koraku z novimi tehnologijami (saj se spomnite, da novi učenci nove generacije že odraščajo s tablicami v rokah!) in novimi pogledi na poučevanje. Poiščite jih na spletu v svojem okolju ali v bližnjih šolah/konservatorijih, lahko pa seveda vedno sledite tudi tečajem in lekcijam na internetu.

II. OHRANJAJTE AKTIVNO GLASBENO ŽIVLJENJE

S tem še vedno malce težko živim. Postal sem glasbeni učitelj, našel sem si delo in poučujem tudi zasebno. Osebno zapravim veliko časa za pripravo ur in ko se moj dan konča (ki je popolnoma obkrožen z otroki), se koncentracija za vajo na instrumentu zmanjša. Ne vem, ali se vam tudi to dogaja, vendar se je treba včasih opomniti, da živimo to, kar pridigamo. Da tudi mi napredujemo in se izpopolnjujmo preko mojstrskih tečajev in koncertov v živo in preko spleta. Se pridružimo lokalnemu zboru? Ustanovimo ansambel ali komorno skupino? Spremljamo in se pridružujemo drugim glasbenikom? Skladamo lastno glasbo? V glavnem – USTVARJAJMO GLASBO!

III. VZPOSTAVITE POVEZAVO Z VAŠIMI UČENCI

Imeti učence, ki ne prinašajo zadovoljstva, je kruta realnost vsakega učitelja na svetu. Vendar moramo razumeti, da vsak prihaja iz drugega ozadja, bije svoje bitke in da je vsak učenec drugačen. Vsak učenec ima lahko drugačno ozadje, starost, družinsko okolje, prejšnje učitelje, morda se sooča s težkim obdobjem ali pa ga preprosto glasba ne zanima na način, kot zanima nas. Na nas je, da poskusimo razumeti naše učence. Z njimi odkrito komunicirajmo in jih direktno vprašajmo, kaj bi lahko učno uro naredilo boljšo? Včasih je potrebno zelo malo, da obrnemo sprva frustrirajočo uro za oba na boljše. Povežimo se z našimi učenci, prosimo jih za povratne informacije in izboljšave, ki jih lahko naredimo zanje.

IV. ORGANIZIRAJTE SE

Pretiravati ni dobro. Preveč učencev? Preveč dodatnih projektov? Pod stresom? Čas je za odmor in refleksijo. Menite, da ne dohajate žongliranja med učenjem, koncertnimi in drugimi obveznostmi in ostalimi dodatnimi projekti? Naredite načrt in se organizirajte s postavitvijo realnih kratkoročnih ciljev. Ne najdete časa za igranje, druge profesionalne aktivnosti, raziskovalno delo, oz. za to, kar vas naredi bolj motivirane? Potem je napočil trenutek, da najdete ta čas, pa čeprav z odrekanjem na drugih področjih. V dosedaj rutinska opravila vključite nekaj novega, kar še nikoli niste počeli. Na primer, napišite članek z vašim uvidom in izkušnjami o učenju, sodelujte s kolegi učitelji pri organizaciji recitala, ki morda vključuje element gledališča, ali morda multimedije, organizirajte poseben roditeljski sestanek za starše 1. razredov, obiščite uro vašega kolege učitelja in podobno. Včasih je težko ostati motiviran, ampak nov zagon se lahko skriva za naslednjim vogalom.

V. SPOŠTUJTE SE

Veliko let odrekanja, vztrajnosti in profesionalnega angažmaja je bilo potrebnega, da ste danes tam, kjer ste. Mnoge ure vaje, študijskih aktivnosti na konservatorijih, glasbenih univerzah, dodatni seminarji, privatne ure in mojstrski tečaji, ki vam omogočajo, da svojo strast do glasbe in inštrumenta prenašate na mlade generacije? Veste, da imate vse potrebne lastnosti in usposobljenosti za poučevanje glasbe na izredno visokem nivoju? To si priznajte z dvignjeno glavo. Čeprav še vedno živimo v svetu, kjer je včasih potrebno odgovoriti na vprašanje “Kaj pa drugače počneš v življenju?”. Vedno se morate imeti za strokovnjaka, ki si zasluži spoštovanje. Spoštujte sebe, vendar predvsem zahtevajte spoštovanje vaših učencev (in staršev). Ne pozabite, da opravljate izjemno pomembno delo. Morda boste prav jutri navdihnili prihodnjega Beethovna ali Freddieja Mercuryja. Ostanite motivirani!

Če povzamem – izpopolnite svoje poučevanje, ohranjajte aktivno glasbeno življenje, vzpostavite povezavo z učenci, organizirajte se in ohranjajte samospoštovanje. S tem boste zagotovo navdahnili generacije izvrstnih mladih glasbenikov.

Prevedeno in povzeto iz angleščine z uporabo spletnih orodij članka na spletni strani musiview.com.

Pet dimenzij osebnosti ali Big Five model

Tisti, ki pozna samega sebe, je moder; tisti, ki pozna druge, je razsvetljen.

Lao Tzu

Big Five model (McCrae & Costa 2008) je eden izmed najbolj razširjenih in vplivnih modelov merjenja osebnostnih lastnosti. Temelji na petih dimenzijah osebnosti: odprtost za izkušnje, vestnost, ekstravertnost, ustrežljivost in nevroticizem.

Vsaka dimenzija predstavlja razpon ali spekter. Točka na spektru se določi za vsako izmed petih dimenzij, na podlagi povprečnih odgovorov osebnostnega vprašalnika, kjer posameznik navaja stopnjo (ne)strinjanja z določenimi trditvami.

Odkritja, dosežena s pomočjo Big Five modela, imajo številne praktične uporabe, od poklicnega usmerjanja, osebnega svetovanja in terapije, do prilagajanja izobraževalnih procesov in splošnega razumevanja medosebnih odnosov.

V tem članku bomo orisali dimenzije modela Big Five in nakazali njihove smernice vpliva na karakter osebnosti.

Odprtost za izkušnje / openness to experience

Odprtost se nanaša na posameznikovo odprtost za nove ideje, izkušnje in načine razmišljanja. Ljudje z visoko stopnjo odprtosti so običajno radovedni, kreativni, inovativni in se hitro prilagajajo novim okoliščinam. Lahko tudi kažejo večje zanimanje za umetnost, kulturo in filozofijo. Na drugi strani pa lahko posamezniki z nizko stopnjo odprtosti za izkušnje občutijo nelagodje ob novih situacijah in se težje prilagajajo spremembam.

Vestnost / consciencioscness

Vestnost se nanaša na to, kako organizirani, zanesljivi in odgovorni so ljudje. Tisti z visoko stopnjo vestnosti običajno natančno načrtujejo svoje aktivnosti, se držijo svojih obveznosti, so zelo zanesljivi in motivirani. Ljudje z nizko stopnjo vestnosti pa se lahko borijo z organizacijo svojega časa, opravljanjem zadanih nalog in pogosto zamujajo roke.

Ekstravertnost / extravertion

Ekstravertnost se nanaša na to, kako družabni in energični so ljudje. Ljudje z visoko stopnjo ekstravertnosti so običajno zelo družabni, uživajo v večji družbi in so radi v središču pozornosti. Tisti z nizko stopnjo ekstravertnosti pa imajo raje tišino, individualne in manj družabne aktivnosti ter dejavnosti z nižjo stopnjo zunanjih dražljajev.

Ustrežljivost / agreeableness

Ustrežljivost se v tem kontekstu nanaša na sočutje, prijaznost, toplino in zaupljivost do drugih ljudi. Ljudje, visoko na tej dimenziji so sposobni gledati iz perspektive drugih, razumeti njihove občutke in misli z visoko mero empatije. Zaradi svoje naklonjenosti k harmoniji odnosov upoštevajo pravila in se, če je mogoče, raje izogibajo konfliktom in soočenjem. Ljudje z nizko stopnjo ugodnosti pa so lahko bolj neodvisni, neobzirni, osredotočeni nase in se težje povezujejo z drugimi.

Nevroticizem / neuroticism

Nevroticizem ali čustvena stabilnost / emotional stability se nanaša na to, kako se ljudje spopadajo s stresom in negotovostjo. Tisti z visoko stopnjo nevroticizma so običajno bolj nagnjeni k zaskrbljenosti, razdražljivosti, občutkom tesnobe in anksioznosti. V medsebojnih odnosih potrebujejo več podpore, empatije in razumevanja, saj so pogosto bolj ranljivi na kritiko in negativne odzive. Hkrati pa lahko njihova čustvena občutljivost pripomore k večji čustveni globini in zavedanju v medosebnih odnosih.

Narava ali okolje / nature or nurture

Študije kažejo, da obstajajo tudi fiziološki gonilniki zgornih petih dimenzij. Npr. povezava med nevroticizmom in aktivnostjo simpatičnega živčnega sistema, ki je odgovoren za odziv “boj ali beg”. Prav tako so raziskave pokazale, da je ekstrovertiranost povezana z nižjimi nivoji kortizola, stresnega hormona, kar kaže na manjšo reakcijo na stres. Nekatere študije so prav tako povezale vestnost z nižjimi nivoji dopamina, ki je povezan s sistemom nagrajevanja v možganih, medtem ko so druge študije povezale odprtost do izkušenj s povečano aktivnostjo v prednjem delu možganov, ki je odgovoren za bolj kreativno razmišljanje.

Kljub temu pa je treba opozoriti, da te študije le delno razjasnjujejo zgoraj omenjene povezave in da so vplivi na izgradnjo človekove osebnosti večplastni preplet narave in okolja.

Normalna porazdelitev / Gaussova krivulja

Glede na splošno prebivalstvo se pri merjenju osebnostnih lastnosti pričakuje normalna porazdelitev po Gaussovi krivulji. To pomeni, da večino populacije najdemo v srednjem razponu vrednosti, manjši delež ljudi pa na koncih spektra, kar pomeni, da imajo bodisi zelo nizko ali zelo visoko stopnjo določene dimenzije.

Testi Big Five na spletu

Obstaja veliko spletnih strani, ki ponujajo teste za Big Five. Vendar pa je pomembno, da izberete test, ki je znanstveno validiran in zanesljiv. Tukaj je nekaj primerov:

  1. Openpsychometrics: https://openpsychometrics.org/tests/IPIP-BFFM. Ta stran ponuja brezplačen test za Big Five, ki je bil razvit s pomočjo znanstvenih meril. Test ima 50 vprašanj in traja od 6 – 8 minut.
  2. PRISM-OCEAN Model: https://prismocean.com. Ta stran ponuja brezplačen test, ki meri pet osebnostnih dimenzij s 25 vprašanji in traja samo 5 minut.
  3. Personality Assessor: https://www.personalityassessor.com/personality-tests. Ta stran ponuja brezplačne teste za Big Five, ki so bili razviti na podlagi velikega števila raziskav. Testi so relativno kratki in imajo običajno okoli 50 vprašanj.
  4. Truity: https://www.truity.com/test/big-five-personality-test. Ta stran ponuja brezplačen test za Big Five, ki je bil razvit s pomočjo znanstvenih meril. Test ima 50 vprašanj in traja približno 10 minut.

Človekova osebnost je večplasten kompleks, ki vključuje mnoge okoljske, genetske in družbeno-sociološke dejavnike. Big Five model z vedno večjo natančnostjo opredeljuje in razlaga človekovo osebnost. S tem ponuja uvide in orodja za boljše razumevanje medčloveških odnosov, kar lahko prispeva k večji empatiji, efektivnejši komunikaciji in širšemu razumevanju medsebojnih odnosov.

Reference

Fiske (1949), Norman (1967), Smith (1967), Goldberg (1981), and McCrae & Costa (1987, 2008). Big Five theory of personality.

Cohen MX, Young J, Baek JM, Kessler C, Ranganath C. Individual differences in extraversion and dopamine genetics predict neural reward responses

Marko Kragelnik je akademski glasbenik, glasbeni producent in urednik CelloFun ter Lion Strings. Poleg glasbe ga zanimajo širša področja družbe, umetnosti, tehnologije, psihologije in filozofije. Najdete ga na Twitterju, Instagramu ali Facebooku.

Vam je prebrano všeč? Podprite prihodnje zapise s komentiranjem, deljenjem in naročilom na Novičnik Lion Strings.

5 tipov osebnosti učencev

Delo z učenci je večkrat tudi psihološke narave, zato je dobro prepoznati 5 najpogostejših tipov osebnosti in glede na njihove lastnosti prilagoditi svoj učni stil. S tem je naša energija bolj usmerjena, zaradi večje sinergije med nami in našimi učenci pa poskrbimo za boljše počutje in pripravimo teren za boljše rezultate.

Tukaj je 5 najpogostejših tipov osebnosti, njihove osnovne lastnosti in predlogi dobre prakse.

Perfekcionist

Ti učenci so praviloma zelo motivirani, zagnani in ciljno orientirani, vendar pa znajo do sebe biti tudi prestrogi, če ne vidijo vsaj minimalne možnosti željenega izzida. Perfekcionizem nosi v sebi ta notranji nemirni dvom, ki lahko ob nenaslavljanju preraste v neodločnost, negotovost ali celo anksioznost. Ena od dobrih praks za te učence je ozaveščanje na konkreten, čeprav delen napredek, raje kot na trenutno še nedosežen željeni izid. Z rednimi povratnimi informacijami, ki naj bi bile večinoma pozitivne, vodimo učence mimo čeri morebitnih občutkov nezadostnosti in jih vodimo po poti željenega cilja.

Čeprav je vsak posameznik v svoji osnovi unikaten in neponovljiv, vseeno obstajajo določene lastnosti, ki jih lahko pripišemo določenemu tipu osebnosti.

Odlašalec

Ti učenci se spopadajo s slabim upravljanjem časa in nizko motivacijo, zato ponavadi z vadbenimi aktivnostmi odlašajo do zadnjega. Ena od dobrih praks za te učence je, da jim postavimo časovno jasno strukturirane in težavnostno dosegljive cilje, ki jih podkrepimo z malimi, a iskrenimi pohvalami. Učno snov poskusimo predstaviti skozi njihove osebne interese in zanimanja, s tem krepimo njihovo notranjo motivacijo; z rednimi preverjanji pa vzpostavimo in nagrajujemo navade dobre prakse in s tem vnašamo strukturo vestnosti.

Introvert

Introvertirane osebnosti raje delujejo samostojno kot v skupini ali pred publiko. Samostojne aktivnosti jih praviloma napolnijo z energijo, medtem ko jo v skupinskih aktivnostih izgubljajo, zato se lahko pred nastopi spopadajo z večjo mero nelagodja ali treme. Lahko se zapirajo vase zaradi negotovosti oziroma bremena pričakovane uspešnosti, ki ga dojemajo iz zunanjega okolja. Dobra praksa za te učence je, da jim omogočimo dodaten čas, ki ga potrebujejo pred nastopom – morda bodo potrebovali več časa za tonsko vajo. Dobra ideja je tudi organizacija manjših internih nastopov s sproščenim vzdušjem. Gradite njihovo samozavest z iskrenimi pohvalami za vsak vložen trud in napredek, kritiko pa raje posredujte na štiri oči. Uporabljajte tehnike sproščanja z ozaveščanjem dihanja in tehniko vizualizacije pred nastopi.

Ekstrovert

Ti učenci uživajo v nastopanju in delu v večjih skupinah kjer dobijo še več energije. So zelo ekspresivni, samozavestni, odprti in individualistični. Najboljša praksa za te učence je, da jim zagotovite obilo priložnosti nastopanja pred drugimi, možnost dela v komornih skupinah in orkestrih z vzpodbujanjem samorefleksivne plati karakterja, brez da bi prestregli peruti njihovi naravni samozavesti in odprtosti.

Kreativec

Te učence bo morda bolj zanimalo eksperimentiranje z novimi zvoki in tehnikami. Verjetno bodo veseli možnosti improvizacije, ali ustvarjanja lastnih skladb, ki jo lahko potem izvajamo na skupnem nastopu. Najboljša praksa za te učence je, da jim ponudimo priložnosti za raziskovanje novih zvokov, pristopov in tehnik, kjer jih spodbudimo, da izrazijo svojo ustvarjalnost in kreativnost.

Vsak izmed nas je večplastna osebnost, ki ponavadi združuje mnoge lastnosti različnih tipov osebnosti. Pomembno je, da je učitelj pozoren na prevladujoče lastnosti in temu primerno prilagodi učne metode.

Zgoraj našteti primeri so samo delni in splošni opisi najbolj prepoznavnih tipov osebnosti. Za bolj poglobljeno analizo osebnostnih lastnosti pa priporočam najširše uporabljan model petih dimenzij osebnostnih lastnosti, t.i. “Big Five“, o katerem bomo govorili v enem od prihodnjih prispevkov.

Marko Kragelnik je akademski violončelist in profesor violončela na Konservatoriju za glasbo v Ljubljani ter Glasbeni šoli Rakovnik, glasbeni producent za klasično glasbo, urednik in ustanovitelj CelloFun.co in Salona izbranih godal Lion Strings. Najdete ga na Twitterju, Instagramu ali Facebooku.

Vam je prebrano všeč? Zagotovite si nove izdaje zapisov z naročilom na Novičnik Lion Strings.

Ranljivost kot učno sredstvo

Igranje inštrumentov je lahko nekaj najboljšega. Ta zgodba vam bo popestrila dan s krasno zgodbo iz sveta poučevanja godal. 

Zadnjih 15 let sem se poglabljala v to, kako učenci doživljajo napredek v procesu učenja. Pri učencih, ki so izgubili motivacijo, sem opazila podobne vzorce vedenja. Razlika med njihovimi dejanskimi in želenimi zmožnostmi so bile zelo velike. Moje demonstracije igranja inštrumenta, je v njih zbudil občutke tesnobe in dvoma vase, čeprav sem jih konstantno mirila, da je pot do uspeha dolga in da so občutki o lastnih nesposobnostih normalne in tudi nujne. Vseeno pa se niso mogli otresti občutka, da za njih postavljam previsoka pričakovanja. Bolje kot sem igrala, bolj se je pri njih pojavljal občutek, kot da izzivom ne bodo kos.

Vse to sem imela v mislih pri snovanju poletnih delavnic pred nekaj leti. Čutila sem rahlo negotovost, a bila vseeno odločena, da se za učence potrudim in jim pripravim nekaj novega. Pred naslednjo učno uro sem pregledala repertoar not, ki je bil postavljen na klavirju in opazil, da nekaterih etud nisem igrala že od študentskih let.

Učenka katero sem na tej učni uri učila, je ustvarjala nekaj ambicioznega. Mogoče celo malo preveč ambicioznega. Njena tehnika bi potrebovala nekaj izboljšav, pa tudi note so ji predstavljale problem. 

Po kakšni strani se je kot po navadi začelo delo: »Tako se razčleni odstavke, takšne so strategije za boljši legato, tukaj so predlogi za boljšo tehnično izvdebo …«. Bila je dovolj pogumna, da je poskusila vse naštete nasvete pred množico drugih glasbenikov v avditoriju. Vseeno pa sem lahko opazila kako jo je pri tem dodobra preplavil stres.

Prosila sem jo, naj odloži čelo in v roke vzame Popper Hohe Schule. Iz zbirke etud sem nato izbrala eno, ob kateri mi je poskočilo srce. Ah, št. 19, etuda, ki mi je bila enako težka in nepoznana kot njej in kateri sem se dolgo izogibala. Oznanila sem, da bom malo povadila in uporabljala iste tehnike, katere učim svoje učence. 

Zavladala je kakofonija, ko sem počasi nadaljeval z igranjem. Pokazal sem jim, kako ohraniti ton igranja, tudi če se zapleteš, kako potrpežljivo graditi na vse boljši izvedbi in kako ostati zbran tudi, ko se pokvari ton.

Z učenko sva se tako izmenjevali 20 minut. Najprej sem jaz demonstrirala splošen princip, nato pa je sledila ona. Odprto sem govorila o mojem začetnem strahu pred takšnim igranjem pred publiko in poudaril, da je pravično, da se tudi sama izpostavim pritisku, pod katerim je sedaj tudi ona. Preostanek poletnih delavnic tisto leto je imel drugačno energijo in ko sem septembra začela z ustaljenim urnikom, sem takšen pristop prakticirala še naprej.

Kultura profesionalnega glasbenika lahko večkrat spodbuja ideale, ki nepopolnost in težave vidijo kot sramoto. Na nekatere študente ima to lahko zastrašujoč učinek, ki jim lahko pokvari njihov odnos do igranja inštrumenta.

Če učencem kažemo samo kako izgleda končni izdelek, lahko postopek učenja zanje postane nekaj tujega. Lahko se jim zdi, da je uspeh lahko le produkt usode ali sreče, ki je niso bili deležni. Dejstvo pa je, da je učencem največkrat ta del do uspeha prikrit. Velik del učnega procesa je zmešnjava, ki jo moramo biti vedno znova pripravljeni prebroditi. S tem ko učencem prikažemo vse korake, ki vodijo do uspeha, jim damo vedeti, da njihovo doživljanje ni drugačno od ostalih in da smo na tej poti vsi.

Morda je največje darilo, ki ga učitelj lahko podari učencu ideja, da je z delom mogoče skoraj vse. Pokazati moramo človeško stran, ki je tudi ranljiva in jim pokazati, da se vsi učimo skozi celo življenje.

Ego in perfekcionizem pa nam lahko večkrat skazita pot do uspeha. To spoznanje učenčevo dušo napolni z navdihom in ji da zagona za nove izzive.

Prevedeno in povzeto po članku Emily Wright za stringsmagazine.com, originalen članek v reviji Strings Magazine, izdaja Marec-April 2019.