Prelomen koncert: Violina iz vesolja z orkestri na Zemlji

Na misiji podjetja SpaceX z imenom Polaris Dawn smo bili priča izjemnemu dogodku, ki povezuje glasbo in vesolje na zgodovinski način.

Med petdnevno misijo je astronavtka in violinistka Sarah Gillis izvedla edinstven koncert, imenovan “Harmony of Resilience”, katerega bi lahko označili kot prvi klasičen koncert iz vesolja!

Gillis je v breztežnostnem stanju na krovu vesoljskega plovila Crew Dragon na svojo violino zaigrala “Reyjevo temo” iz filma Vojna zvezd: Sila se prebuja, delo legendarnega skladatelja Johna Williamsa. Izvajanje violinskega parta te skladbe je bilo zaigrano in posneto v vesolju in kasneje sinhronizirano s spremljavo orkestrov različnih držav, vključno z ZDA, Venezueli, Ugando, Švedsko in Brazilijo, kar je ustvarilo edinstven koncert, ki je premostil meje prostora in časa. Izvajanje violinistke in astronavtke Sarah Gillis so iz vesolja poslali na Zemljo preko SpaceX Starlink satelitov, kar še dodatno poudarja tehnološke dosežke te misije.

Ta dogodek je imel tudi humanitarni cilj – zbiranje sredstev za raziskave otroškega raka in drugih bolezni v sodelovanju z St. Jude Children’s Research Hospital in glasbenim programom El Sistema USA, ki spodbuja napredek otrok skozi glasbeno izobraževanje in igranje inštrumenta.

Posnetek koncerta si lahko ogledate na spodnji povezavi ⬇️

Misija Polaris Dawn je prva zasebno financirana misija podjetja SpaceX, ki vključuje vesoljski sprehod, znanstvene raziskave vpliva sevanja na človeško telo, uporabo Starlink komunikacijskega sistema ter preizkušanje novih vesoljskih oblek, pri čemer so astronavti leteli na višini približno 1400 km, kar je najvišja orbita od misije Nasa Gemini11 iz “davnega” leta 1966.

Več o izjemni Sari Gillis si lahko preberete tukaj.

Galerijo slik si lahko ogledate spodaj ⬇️

Violinistka in astronavtka Sarah Gillis

Od klasične violine do vodenja vesoljskih misij pri SpaceX

Sarah Gillis, astronavtka in ključna članica misije Polaris Dawn podjetja SpaceX, združuje dve izjemno različni, a enako fascinantni poti – glasbeno in znanstveno. Njena zgodba se prične v Koloradu, kjer se je že kot otrok začela učiti violine. Podpora staršev in lokalnih mentorjev je pripeljala do tega, da je kmalu postala ena najobetavnejših mladih violinistk v regiji.

Glasbeni začetki

Sarah se je že v zgodnjih letih izobraževala pri priznanih mentorjih in bila članica Denver Young Artists Orchestra, kjer je imela priložnost sodelovati s svetovno priznanimi glasbeniki, kot je Pinchas Zukerman. Njene tehnične sposobnosti in interpretativna zrelost so jo pripeljale na mnoge nastope po ZDA, kjer je izpopolnjevala svojo virtuoznost na violini. Sodelovala je na različnih mladinskih glasbenih festivalih in tekmovanjih, ki so ji omogočili, da se je razvijala kot profesionalna glasbenica.

Med njeno glasbeno kariero so jo podpirali različni mentorji, ki so prepoznali njen izjemen talent, vendar pa so bile njene ambicije širše. Kljub ljubezni do glasbe je Sarah kmalu spoznala, da ima še eno močno strast – znanost.

Prehod v znanstvene vode

V srednji šoli je Gillis začela kazati zanimanje za fiziko, matematiko in tehnologijo. Njen mentor, nekdanji astronavt Joe Tanner, jo je navdihnil, da začne raziskovati možnosti kariere v aeronavtičnem inženirstvu. Tako se je leta 2010 vpisala na Univerzo v Koloradu Boulder, kjer je študirala aeronavtično inženirstvo ter ob tem nadaljevala tudi z izobraževanjem v klasični glasbi in plesu.

Med študijem je Gillis postala vse bolj zavezana znanosti in tehnologiji, kar jo je pripeljalo do pripravništva pri SpaceX leta 2015. Tam je kmalu postala vodilna inženirka za operacije usposabljanja astronavtov. Njena tehnična znanja in izkušnje so postale neprecenljive za misije, kot je Polaris Dawn, kjer je danes ena izmed ključnih članov ekipe.

Združevanje dveh strasti

Kljub temu, da je njen poklicni fokus prešel na znanost in vesolje, njena ljubezen do glasbe ni izginila. Na misiji Polaris Dawn je Sarah Gillis izvedla zgodovinski dogodek, ko je med lebdenjem v breztežnostnem prostoru na krovu vesoljskega plovila Crew Dragon zaigrala “Reyjevo temo” iz filma Vojna zvezd: Sila se prebuja, delo legendarnega skladatelja Johna Williamsa. Ta trenutek, imenovan Harmony of Resilience, je združil orkestre z vsega sveta, ki so sodelovali na daljavo, vključno z glasbeniki iz ZDA, Venezuele, Ugande, Švedske in Brazilije.

Povezava med glasbo in znanostjo

Sarah je v nedavnem intervjuju pojasnila, kako ji je glasbena izobrazba pomagala pri uspehu v znanstveni karieri. Poudarila je, da so mnoge veščine, ki se jih je naučila skozi glasbo, neposredno uporabne v njenem delu astronavtke.

Glasba jo je naučila komunikacije, sodelovanja in osredotočenosti na reševanje težav. Pri igranju v glasbenih skupinah se je naučila pomembnosti povezovanja z ljudmi, kar danes uporablja pri vodenju timov in sodelovanju z drugimi astronavti.

Sarah Gills o spretnostih in sposobnostih, ki jih je razvila skozi trening igranja na inštrument

Prav tako je pojasnila, da jo je glasba naučila, kako razčleniti zapletene probleme na manjše dele in se osredotočiti na najtežje naloge, kar je ključna veščina pri njenem delu v vesoljski industriji. “Te sposobnosti mi danes pomagajo pri navigaciji skozi probleme in usklajevanju dela z ekipo,” je dejala.

Zgodba o združevanju umetnosti in znanosti

Zgodba Sarah Gillis je navdihujoč primer, kako se dve na prvi pogled nepovezani poti – klasična glasba in vesoljski inženiring – lahko združita v eno izjemno kariero. Njeno potovanje od profesionalne violinistke do astronavtke dokazuje, da so meje človeškega potenciala neskončne in da je mogoče slediti več strastem hkrati.

Ranljivost kot učno sredstvo

Igranje inštrumentov je lahko nekaj najboljšega. Ta zgodba vam bo popestrila dan s krasno zgodbo iz sveta poučevanja godal. 

Zadnjih 15 let sem se poglabljala v to, kako učenci doživljajo napredek v procesu učenja. Pri učencih, ki so izgubili motivacijo, sem opazila podobne vzorce vedenja. Razlika med njihovimi dejanskimi in želenimi zmožnostmi so bile zelo velike. Moje demonstracije igranja inštrumenta, je v njih zbudil občutke tesnobe in dvoma vase, čeprav sem jih konstantno mirila, da je pot do uspeha dolga in da so občutki o lastnih nesposobnostih normalne in tudi nujne. Vseeno pa se niso mogli otresti občutka, da za njih postavljam previsoka pričakovanja. Bolje kot sem igrala, bolj se je pri njih pojavljal občutek, kot da izzivom ne bodo kos.

Vse to sem imela v mislih pri snovanju poletnih delavnic pred nekaj leti. Čutila sem rahlo negotovost, a bila vseeno odločena, da se za učence potrudim in jim pripravim nekaj novega. Pred naslednjo učno uro sem pregledala repertoar not, ki je bil postavljen na klavirju in opazil, da nekaterih etud nisem igrala že od študentskih let.

Učenka katero sem na tej učni uri učila, je ustvarjala nekaj ambicioznega. Mogoče celo malo preveč ambicioznega. Njena tehnika bi potrebovala nekaj izboljšav, pa tudi note so ji predstavljale problem. 

Po kakšni strani se je kot po navadi začelo delo: »Tako se razčleni odstavke, takšne so strategije za boljši legato, tukaj so predlogi za boljšo tehnično izvdebo …«. Bila je dovolj pogumna, da je poskusila vse naštete nasvete pred množico drugih glasbenikov v avditoriju. Vseeno pa sem lahko opazila kako jo je pri tem dodobra preplavil stres.

Prosila sem jo, naj odloži čelo in v roke vzame Popper Hohe Schule. Iz zbirke etud sem nato izbrala eno, ob kateri mi je poskočilo srce. Ah, št. 19, etuda, ki mi je bila enako težka in nepoznana kot njej in kateri sem se dolgo izogibala. Oznanila sem, da bom malo povadila in uporabljala iste tehnike, katere učim svoje učence. 

Zavladala je kakofonija, ko sem počasi nadaljeval z igranjem. Pokazal sem jim, kako ohraniti ton igranja, tudi če se zapleteš, kako potrpežljivo graditi na vse boljši izvedbi in kako ostati zbran tudi, ko se pokvari ton.

Z učenko sva se tako izmenjevali 20 minut. Najprej sem jaz demonstrirala splošen princip, nato pa je sledila ona. Odprto sem govorila o mojem začetnem strahu pred takšnim igranjem pred publiko in poudaril, da je pravično, da se tudi sama izpostavim pritisku, pod katerim je sedaj tudi ona. Preostanek poletnih delavnic tisto leto je imel drugačno energijo in ko sem septembra začela z ustaljenim urnikom, sem takšen pristop prakticirala še naprej.

Kultura profesionalnega glasbenika lahko večkrat spodbuja ideale, ki nepopolnost in težave vidijo kot sramoto. Na nekatere študente ima to lahko zastrašujoč učinek, ki jim lahko pokvari njihov odnos do igranja inštrumenta.

Če učencem kažemo samo kako izgleda končni izdelek, lahko postopek učenja zanje postane nekaj tujega. Lahko se jim zdi, da je uspeh lahko le produkt usode ali sreče, ki je niso bili deležni. Dejstvo pa je, da je učencem največkrat ta del do uspeha prikrit. Velik del učnega procesa je zmešnjava, ki jo moramo biti vedno znova pripravljeni prebroditi. S tem ko učencem prikažemo vse korake, ki vodijo do uspeha, jim damo vedeti, da njihovo doživljanje ni drugačno od ostalih in da smo na tej poti vsi.

Morda je največje darilo, ki ga učitelj lahko podari učencu ideja, da je z delom mogoče skoraj vse. Pokazati moramo človeško stran, ki je tudi ranljiva in jim pokazati, da se vsi učimo skozi celo življenje.

Ego in perfekcionizem pa nam lahko večkrat skazita pot do uspeha. To spoznanje učenčevo dušo napolni z navdihom in ji da zagona za nove izzive.

Prevedeno in povzeto po članku Emily Wright za stringsmagazine.com, originalen članek v reviji Strings Magazine, izdaja Marec-April 2019.