moderne violine

Slepi preizkus starih in novih violin

Ozadje preizkusa

V dvojno slepem preizkusu v Parizu so udeleženci primerjali šest sodobnih instrumentov s šestimi inštrumenti iz 18. stoletja, med slednjimi je bilo tudi pet “Stradivark”.

Rezultati, objavljeni v Proceedings of the National Academy of Sciences, so potrdili rezultate študije iz leta 2010, ki je pokazala splošno naklonjenost k sodobnim inštrumentom. Presenetljiv podatek iz te študije pa je, da profesionalni glasbeniki sami niso mogli zanesljivo razlikovati novih violin od starih violin.

Nadaljevanje študije iz 2010

Francoska specialistka za akustiko Claudia Fritz, ameriški izdelovalec violin Joseph Curtin in strokovnjak za godala Fan-Chia Tao, ki je vodil obe študiji, so v od zadnje študije uveljavili številne spremembe. “Ena kritik prve študije je bila, da bodo le glasbeniki najvišjega ranga iz Stradivarija izvlekli najboljše in za tem podali merodajno presojo o kakovosti tona,” je dejal Curtin. 

Zato so število inštrumentov sedaj povečali s šest na dvanajst in k sodelovanju povabili priznane soliste. Namesto v hotelski sobi so testi potekali v sobi za vaje in na koncertnem odru, ocenjevalna obdobja pa so podaljšali na dve 75-minutni seji.

Potek slepega testa

Glasbenikom je bilo rečeno, naj ocenijo vsako violino, kot da iščejo inštrument, ki bi lahko najbolje nadomestil njihovo trenutno violino za prihajajočo koncertno turnejo. Vsak igralec je nosil modificirana varilna očala in je nastopal pri zelo šibki ambientalni osvetlitvi, da bi zagotovili, da violin ne bi mogli prepoznati na pogled. Solisti so ves čas študije uporabljali lastne loke in jim je bilo kadarkoli dovoljeno primerjati testne violine s svojimi instrumenti. Ko so bili na odru, so imeli tudi možnost igranja ob klavirski spremljavi, pridobivanja povratne informacije od izbranega poslušalca in poslušanju igranja drugega violinista.

V enem preizkusu so bili udeleženci pozvani, naj zavrnejo inštrumente, ki jim niso bili všeč, in razvrstijo svoje štiri priljubljene po vrstnem redu, pri čemer so raziskovalci podelili štiri točke najboljšemu inštrumentu vsakega igralca. Zavrnjenim instrumentom se je točka odštela od skupne ocene. V drugem preizkusu so vse violine ponovno preizkusili v koncertni dvorani. Na koncu preizkusa so glasbeniki dobili vsako izmed violin samo 30 sekund, da ugibajo, ali je stara ali nova. Skupno je bilo 33 ugibanj solistov napačnih in 31 pravilnih, od tega 5 nedoločenih.

Sodoben inštrument ocenjen najvišje, eden izmed Stradivarijev najnižje

Končni rezultati so pokazali, da je zmagovalni sodoben inštrument zbral skupaj 26 točk, pri čemer je bil prva izbira štirih violinistov, drugi izbor še štirih violinistov in zavrnjen pri dveh violinistih. Nasprotno pa je Stradivari dosegel oceno -9. Njegov najbližji tekmec je bil sodoben instrument, ki je imel oceno -7.

Rezultati so razkrili, da sta dva najprimernejša inštrumenta moderna, na tretjem mestu pa je bila violina iz Stradivarijevega “zlatega obdobja”. Na nasprotnem koncu lestvice je Stradivari dosegel najslabši rezultat, sodoben inštrument pa je bil uvrščen na predzadnje mesto.

Glasbeniki na slepem testu ne prepoznajo starejšega inštrumenta

Raziskava postavlja pod vprašaj tradicionalna prepričanja o edinstvenih lastnostih starih italijanskih violin, saj glasbeniki na slepih testih izberejo sodoben instrument pred inštrumentom iz 18. stoletja, pa čeprav je ta morebiti Stradivari.

Solisti so z lahkoto razlikovali in ocenjevali instrumente, vendar so imeli težavo pri ločevanju starega inštrumenta od novega. Lahko bi rekli, da so bili odzivi profesionalnih glasbenikov na na nivoju naključnega ugibanja. 

Sodelujoči violinisti

V študiji so sodelovali solisti: Olivier Charlier (Francija), Pierre Fouchenneret (Francija), Yi-Jia Susanne Hou (Kanada), Ilya Kaler (na sliki, Rusija), Elmar Oliveira (ZDA), Tatsuki Narita (Francija), Solenne Païdassi (Francija), Annick Roussin (Francija), Giora Schmidt (ZDA) in Stéphane Tran Ngoc (Francija).

Povzeto po članku na The Strad Magazine.

Milijonske stradivarke v boju z modernimi violinami na slepem testu

Sodobni izdelovalci violin v dvojno slepem testu zmagali v boju s slavnimi Stradivariji

Morda nobeno ime ne izraža superiornosti tako kot Stradivarius. Približno 650 obstoječih violin, ki jih je izdelal Italijan Antonio Stradivari (1644–1737) in njegova družina, je vrednih milijone. Ti prestižni inštrumenti naj bi po vseh aspektih zvoka zasenčili celo najboljša sodobna glasbila. Ampak je temu tako?

V raziskavi “dvojno slepih” testov, v katerih niti glasbenik niti občinstvo niso vedeli, kateri inštrument se igra, so poslušalci in profesionalci večkrat izbrali moderen inštrument, ne pa stradivarke.

“Inštrumenti so odlični”, pravi Christopher Germain, izdelovalec violin iz Philadelphie v Pensilvaniji in član upravnega odbora Violin Society of America. “Mislim, da je res koristno za vse, če pozabimo na nepomembnosti in se osredotočimo na to, kar slišimo.”

Več kot stoletje je veljalo, da imajo violine, ki jih je izdelal Stradivari in člani njegove družine, akustične lastnosti, ki jih nove violine preprosto ne premorejo (podobno so cenjene tudi violine, ki so jih sočasno oblikovali člani družine Guarneri). Prav tako dolgo so ljubitelji iskali Stradivarijevo skrivnost – ali je bil to njegov lak, ali vrsta lesa, ki ga je uporabljal? Nobeden od neštetih predlogov ni dosegel soglasja. Kljub temu cena Stradivariusa še naprej narašča. Leta 2011 je “Lady Blunt” kupila takšno violino za vrtoglavih 16 milijonov dolarjev.

Toda nekateri znanstveniki in izdelovalci violin se sprašujejo, ali imajo violine Stradivari in drugi podobno narejeni inštrumenti res vrhunske akustične lastnosti. Že desetletja slepe primerjave kažejo, da jih poslušalci ne morejo razlikovati od drugih violin, akustične analize pa niso razkrile nobenih izrazitih zvočnih značilnosti. Leta 2014 so Claudia Fritz, glasbena akustičarka na Univerzi Pierre, Marie Curie iz Univerze v Parizu in Joseph Curtin, vodilni izdelovalec violin v Ann Arboru v Michiganu, poročali, da je v dvojno slepem testu s trinajstimi sodobnimi instrumenti in devetimi starimi italijanskimi violinami, deset elitnih violinistov na splošno raje izbralo med novimi violinami kot starimi.

Deset elitnih violinistov v dvojno slepet testu na splošno raje izbralo moderen inštrument napram “Stradivarki”.

In spet se je pokazalo, da imajo poslušalci raje nove inštrumente – vsaj, če upoštevamo poseben majhen nabor finih violin. Raziskovalci so začeli tako, da so preučili kakovost violin Stradivari, ki naj bi “pod ušesom” violinista zvenele tišje, vendar bolje projicirale zvok v koncertno dvorano, “kot da bi bil zakon inverznega kvadrata nekako obrnjen,” pravi Curtin. Navadno pa se glasnost zvoka zmanjšuje, ko se razdalja od vira zvoka povečuje.

Prvi preizkus poslušalcev je potekal v Vincennesu, predmestju Pariza. Raziskovalci so zbrali tri violine Stradivarius in tri vrhunske moderne violine. Elitni violinist je zaigral isti glasbeni odlomek – pet taktov iz Violinskega koncerta Čajkovskega, na vsakega od devetih možnih parov violin. Nato je drugi violinist na vse pare violin zaigral drugačen odlomek, pri čemer je bil vrstni red spremenjen. Violinisti so nosili modificirana varilna očala, tako da niso vedeli, ali igrajo na stare ali nove inštrumente.

Violinisti so igrali sami in ob orkestrski spremljavi. Ocenjevalo jih je 55 poslušalcev, katerih naloga je bila s pomočjo merilne lestvice izbrati inštrument v posameznem paru, ki bolje projicira zvok v dvorano. Raziskovalci so nato vse te ocene ovrednotili tako, da so iz povprečji ocen ugotovili, če so nove violine bolje projicirale zvok kot stare. Raziskovalec pa je prepustil poslušalcem, da se odločijo, kaj to pomeni. Učinek je po mnenju Fritza bil nedvoumen.

Ekipa raziskovalcev je nato izvedla podoben test še v New Yorku, tokrat brez orkestra in z drugačnim naborom violin Stradivari in novimi violinami. Ponovno je 82 poslušalcev na testu poročalo, da so nove violine zvok projekcirale boljše. Tokrat so Fritz in sodelavci vprašali poslušalce, katera od obeh violin v paru jim je ljubša. Poslušalcem so bile ljubše nove violine, kar so poročali tudi v Zborniku Nacionalne akademije znanosti. Raziskava v New Yorku je pokazala, da so preference poslušalcev povezane z njihovo oceno projekcije zvoka, kar kaže, da je lahko glasnost inštrumenta glavni dejavnik kakovosti njegovega zvoka.

Bo torej študija povzročila strmoglavljenje cen Stradivaria? “Ne”, pravi Curtin, saj vrednost inštrumentov temelji na veliko več kot le na njihovem zvoku. Vendar pa kot kaže, lahko violinisti dobijo vrhunski inštrument, ne da bi porabili bogastvo za starega italijanskega (rekordna cena za inštrument sodobnega izdelovalca je relativno poceni in znaša 132.000 $). “To je dobra novica za glasbenike”, pravi Curtin.

Vseeno je ugotovljena možnost, da violine Stradivari v določenih okoliščinah zvenijo bolje od sodobnih inštrumentov – takrat, ko poslušalec ve, da sliši legendarno glasbilo. “Če veste, da je Stradivari, ga boste slišali drugače,” pravi Fritz. 

“Kar zadeva Stradivarijevo skrivnost, je celotna ideja napačna,” pravi Germain. “Stradivarijeva skrivnost je bila v tem, da je bil genij in da je naredil tisoč stvari prav in ne samo ene,” pravi Germain. “Če bi rekli, da je bil njegov uspeh posledica le enega trika, je isto kot, če bi rekli, da bi lahko naslikali Sikstinsko kapelo, če bi imeli enako barvo kot Michelangelo.”

Povzeto po članku Adriana Cho na www.science.org.