Blog

Zapisi, razmišljanja in blog.

Odprte ali zaprte oči med nastopom?

Ali glasbeniki boljše na nastopu igrajo z odprtimi ali zaprtimi očmi?

Se vam je že zgodilo, da ste se med igranjem osredotočili na to, kako vaši prsti dosledno sledijo vnaprej naučenim gibalnim vzorcem in se vprašali: “Kako mi to sploh uspeva?!” Ali pa so vam oči zatavale v publiko, kjer ste po naključju ujeli pogled neznanca, kar vas je povsem zmotilo?

Številni glasbeniki pogosto igrajo z zaprtimi očmi, kar lahko deluje kot vizualni prikaz njihove povezanosti z glasbo. Vendar pa ostaja vprašanje ali to dejansko prispeva k boljši izvedbi ali gre zgolj za izraz umetniške interpretacije? Poglejmo, kaj pravi raziskava.

Raziskava vpliva zaprtih oči na spomin in koncentracijo

Raziskava, ki so jo izvedli na Univerzi v Wisconsinu (Glenberg et al., 1998), je proučevala povezavo med preučuje povezavo med kognitivnimi nalogami (težavnostjo nalog) in gibanjem oči.

V eni izmed študij je 19 študentov odgovarjalo na 30 vprašanj iz 10 tematskih področij, kjer so imeli 10 sekund časa za odgovor.

Za vsako področje so bila zastavljena tri vprašanja: eno za kratkoročni, drugo za srednjeročni in tretje za dolgoročni spomin.

Raziskovalci so opazovali, ali so udeleženci pogledali stran od raziskovalca ali vprašanja ter ali so zaprli oči.

V nadaljevalni študiji je 29 udeležencev odgovarjalo na 30 vprašanj iz splošnega znanja in 30 matematičnih vprašanj. Podobno kot v prejšnji študiji so bila vprašanja razdeljena na enostavna, srednje težka in težka z razliko, da so udeležencem dali specifična navodila o tem, kaj naj počnejo z očmi.

Pri polovici vprašanj so jih prosili, naj rešujejo vprašanja ali rešijo matematične naloge s zaprtimi očmi. Pri drugi polovici so jih prosili, naj razmišljajo ali rešujejo naloge, medtem ko gledajo v nos raziskovalca, da bi zagotovili, da imajo oči odprte.

Torej… ali je bilo kakšno izboljšanje uspešnosti, če so bile oči zaprte?

Rezultat

Ugotovili so, da bolj kot je bilo vprašanje zahtevno, bolj pogosto so udeleženci odvrnili pogled ali zaprli oči:

  • Pri enostavnih vprašanjih so pogled odvrnili v 37 % primerov.
  • Pri srednje težkih vprašanjih v 40 % primerov.
  • Pri najtežjih vprašanjih pa kar v 53 % primerov.

V nadaljnji raziskavi so udeležencem naročili, naj rešujejo matematične in splošnokulturne naloge, pri čemer so morali pri nekaterih vprašanjih zapreti oči, pri drugih pa imeti pogled osredotočen na eksperimentatorjev nos.

Rezultati so pokazali, da so udeleženci dosegli boljše rezultate pri nalogah, ki so jih reševali z zaprtimi očmi. Raziskovalci so to pripisali zmanjšanju motečih vplivov iz okolice, saj zapiranje oči pomaga posameznikom, da se odklopijo od zunanjih dražljajev, kar izboljša učinkovitost kognitivnega procesiranja. 

Ta ugotovitev kaže, da lahko zapiranje oči med zahtevnimi kognitivnimi nalogami olajša osredotočanje in izboljša učinkovitost reševanja nalog.

Več podrobnosti o sami raziskavi si lahko preberete tukaj.

Stanje ‘Flow” – vseobsegajoče zlitje prostora in časa

Igranje z zaprtimi očmi lahko pomaga pri hitrejšem doseganju stanja flow, kjer se vsi performativni aspekti – racionalni, osebno-identitetni, tehnični, muzikalni in čustveni – zlijejo v eno celostno in nad prostorsko-časovno izkušnjo.

Zapiranje oči zmanjša zunanje motnje in omogoči boljšo koncentracijo in hitrejše doseganje stanja ‘Flow’.

Vendar pa lahko zanašanje zgolj na zaprte oči brez ostalih aspektov vaje in treninga med igranjem privede tudi neprijetnosti, kjer lahko nastane (pre)hiter prelom med trenutnim željenim in notranjim doživljanjem ter (pre)močnimi realnimi stimulansi zunanjega sveta.

V tem primeru svetujemo celostno namensko vajo in eksperimentiranje z igranjem s pol-odprtim očmi, kjer poiščemo zase idealno razmerje med notranjim fokusom in dotokom dražljajev iz zunanjega sveta.

Na odru se lahko v hipu znajdemo v povsem drugačnem okolju, kot smo ga vajeni iz vadbene sobe, zato je ključno v svojo vadbeno rutino vključiti tudi načrtno izpostavljenost različnim scenarijem, ki se lahko zgodijo med samim nastopom.

Zaključek

Vsak glasbenik je edinstven, zato je ključno, da vsak posameznik preizkusi različne pristope igranja in ugotovi, kaj mu najbolj ustreza. Zapiranje oči lahko izredno pomaga pri večji osredotočenosti, izboljša spomin in pripomore pri hitrejšem doseganju stanja ‘flow’. Vendar je pomembno, da ta način in pristop k odrskemu nastopu vadimo, ga vizualiziramo v naprej in s tem to željeno stanje prikličemo.

Zakaj imajo godala takšne zvočnice?

Pred zvočniki so bile zvočnice

Pred iznajdbo električnih ojačevacev zvoka (zvočnikov) so morali izdelovalci glasbil in glasbeniki poiskati inovativne načine, da akustični zvok inštrumentov prodrel skozi širše orkestrske sestave, ansamble in velike, ter mestoma hrupne dvorane. Mnogi akustični instrumenti, ki jih danes poznamo – od kitare, violončela, viole in seveda violine – so rezultat stoletij raziskav, poskusov in izboljšav, katerih osnovni cilj je bil povečati glasnost in omogočiti, da zvok inštrumenta napolni še tako veliko dvorano do zadnjega sedeža avditorija.

Pri mnogih akustičnih instrumentih se zvok strun ojača v votli resonančni komori, nato pa razširi v prostor. Pri kitari se to doseže z okroglo zvočno odprtino, medtem ko se godala ponašajo z elegantnimi zvočnicami ali f-odprtinami, ki dajejo godalom še posebej prefinjen in prepoznaven klasično eleganten izgled.

Ampak ni vse v izgledu. Zakaj prav zvočnice v obliki črke f? So bile ustvarjene zaradi estetike ali funkcionalnosti? Kako so postale nepogrešljiv del godal, kot jih poznamo danes?

Čeprav bi morda pomislili, da so zvočnice le estetski preostanek renesančnega umetnosti, so v resnici veliko več kot to. Gre za izjemno premišljeno obliko, ki je skozi stoletja izpopolnjena do te mere, da postavlja temelje za akustične lastnosti violine, ki so ji omogočile, da se ohrani kot ena izmed najprepoznavnejših glasbenih instrumentov. S svojo specifično obliko in postavitvijo omogočajo boljšo resonanco, s čimer ustvarijo bogat, poln in jasen zvok.

Te odprtine so se razvile iz preprostih okroglih lukenj, a so se skozi stoletja, z natančno raziskavo in obvladovanjem materialov, preoblikovale v zvočnice. Takšna oblika omogoča večji nadzor nad zračnim tokom v notranjosti telesa violine, hkrati pa pripomore k bolj uravnoteženemu širjenju zvoka, kar je še posebej pomembno pri glasbenih delih, ki zahtevajo večjo moč in jasnost zvoka.

Da bi razumeli popolnost te oblike, moramo upoštevati, kako je vsakršna ukrivljenost in velikost zvočnic natančno usklajena z resonančno lastnostjo samega instrumenta. Vsaka majhna sprememba v velikosti ali postavitvi lahko spremeni način, kako se zvok odbija od notranjih površin instrumenta, kar posledično vpliva na glasnost, barvo in resonanco zvoka.

Zvočnice niso zgolj del tradicije, temveč so rezultat neštetih poskusov. Tako je skozi stoletja ta oblika postala sinonim za akustično popolnosti godal, ki je preživela mnogo tehničnik in oblikovalskih izzivov ter se ohranila kot eden najbolj prefinjenih prepoznavnih delov in vizualnih simbolov v zgodovini glasbe.

Kako so nastale?

Razvoj zvočnic na violini je bil dolg in zapleten proces. Zgodnji inštrumenti so imeli preproste okrogle odprtine, ki so se sčasoma razvijale v polmesečne in nato c-oblike.

Ena izmed teorij o nastanku zvočnic pripisuje razvoj te oblike družini Amati, ki naj bi jo oblikovala v 16. stoletju po opazovanju mandarinskih lupin, vendar je bolj verjetno, da so inštrumentni mojstri tega obdobja skozi dolgoletne eksperimente prišli do oblike, ki je najbolje prenašala zvok. Študija Nicholasa Makrisa z MIT-a dokazuje, da so zvočnice dvakrat učinkovitejše pri oddajanju zvoka kot njihove predhodnice.

Od 10. do 18. stoletja so se zvočne odprtine violine in njenih predhodnic razvijale od preprostih krogov do bolj podolgovatih f-odprtih.

Zvočnica kot naravna evolucija

Raziskave Nicholasa Makrisa in njegove ekipe razkrivajo, da je oblika zvočnic rezultat naravne evolucije, kjer so spremembe nastajale postopoma. Nepričakovane spremembe pri izdelavi in posnemanje prejšnjih modelov so privedli do izboljšav. Dolge, elegantne krivulje so se izkazale za učinkovite tako zvočno kot estetsko.

Mojstri, kot so Amati, Stradivari in Guarneri, so ugotovili, da dolge in elegantno ukrivljene odprtine niso le estetski dodatek, ampak bistveno izboljšujejo zvočne lastnosti. Z eksperimentiranjem so odkrili, da zvočnica poveča resonanco in moč zvoka. Po prepoznanju njenega potenciala so se izdelovalci osredotočili na izboljšanje in izpopolnjevanje te oblike. Tako je zvočnica postala simbol akustičnega preporoda ter rezultat stoletij inovacij in tradicije.

Zakaj so zvočnice tako učinkovite?

Učinkovitost zvočnic temelji na dveh ključnih lastnostih – povečanju dolžine oboda in ohranitvi kompaktnosti. Daljše in podolgovate odprtine lahko oddajo več zvoka brez potrebe po večjem inštrumentu. Njihova oblika omogoča optimalen prenos vibracij iz resonančnega telesa v okolico.

Zvočnice so energetsko optimizirana zasnova, ki združuje znanost, umetnost in izjemno pozornost do detajlov. Eksperimentiranje je pokazalo, da spremembe v obliki zmanjšujejo akustično učinkovitost, kar dokazuje briljantnost izvorne zasnove.

Zvočnica je tako mnogo več kot le arhitekturni element godal – je simbol popolne harmonije med znanostjo, umetnostjo in naravno evolucijo glasbenega izraza.

Izdelovalec violin Sam Zygmuntowicz raziskuje akustiko oblikovanja f-odprtine s pomočjo slik iz študije Strad3D z laserskim skeniranjem.

Zvočnice: Simbol akustične popolnosti

Zvočnice niso le estetski detajl, temveč rezultat stoletij raziskovanja. Omogočajo bogat in prodoren zvok, hkrati pa ohranjajo eleganco inštrumenta. Zvočnice predstavljajo popolno sinergijo znanosti in umetnosti – subtilen, a ključen element, ki je violino dvignil do statusa ene najbolj prepoznavnih in dovršenih glasbenih inštrumentov v zgodovini.

Za tiste, ki jih zanima globlji vpogled, raziskave Nicholasa Makrisa in njegove ekipe razkrivajo matematične in fizikalne zakonitosti, ki stojijo za učinkovitostjo in tudi brezčasno lepoto, ki vedno znova očara. Naj si bo ob dotiku ali zvenu teh brezčasnih glasbenih umetnin! ♡

Lion Strings sponzor tekmovanja Fermata 2024

Z veseljem sporočamo, da smo podprli godalsko tekmovanje Fermata, kjer je sodelovalo več kot 50 nadarjenih mladih godalcev. Vsak udeleženec je prejel unikaten godalski obesek Lion Strings, najgrajenci pa vrednostne bone Lion Strings, v skupni vrednosti 500€.

Čestitke vsem udeležencem, njhovim mentorjem, korepetitorjem! Hvala Poloni Udovič in Evi Pal z ekipo za vso organizacijo in izvedbo! Zahvala strokovni komisiji: Anastaziji Juvan, Kseniji Trotovšek Brlek, Matjažu Antončiču in vsem, ki ste bili del te zgodbe.

Fotografije: spletna stran tekmovanja Fermata. Foto: Eva Pal

Povezava do dogodka na Facebooku.

Povezava do spletne strani tekmovanja.

10 najpogosteje predvajanih klasičnih božičnih skladb

Praznični čas že stoletja spremlja glasba, ki nosi v sebi bogato tradicijo, kulturno dediščino ter ustvarja univerzalno praznično vzdušje, ki naslavlja tudi duhovno plat življenja. Klasične božične pesmi niso zgolj ozadje zvokov, ampak so ključni del prazničnih ritualov, ki povezujejo in navdušujejo širom sveta.

10. E. Elgar: Božični pozdrav

Božični pozdrav (Christmas Greeting) delo napisano leta 1901 s strani britanskega skladatelja Edwarda Elgarja, je bilo prvotno napisano za solistični glas in orkester, a kasneje so nastale tudi različice za različne sestave. Elgar je skladbo ustvaril kot del božičnega darila za svoje prijatelje in bližnje, zato ima osebni značaj in intimno naravo. Božični pozdrav ni bil predviden za širšo publiko, temveč je bil dejansko poslan kot osebna in topla gesto, vendar je kasneje postal priljubljen na božičnih koncertih. Delo se odlikuje po svoji nežni melodiji in prazničnem vzdušju, ki poudarja čarobnost božičnega časa.

9. F. Liszt: Božično drevo

Božično drevo (Weihnachtsbaum) je zbirka 12 skladb, ki jih je Franz Liszt skomponiral leta 1871. Delo je bilo napisano v času, ko je Liszt živel v Weimarju in je bilo ustvarjeno kot darilo za prijatelja, češkega skladatelja Josefa Dumba. Zbirka je sestavljena iz pesmi, koledov, improvizacij in duhovnih skladb, ki so vse povezane z božičem, vendar niso tipična tradicionalna božična dela. Božično drevo ni le estetska obravnava božičnih tem, temveč tudi virtuozna in tehnično zahtevna zbirka, ki izkazuje Lisztovo mojstrstvo v pisanju za klavir. Liszt je v tem delu uporabljal raznolike glasbene tehnike, od klasičnih melodij do novatorskih harmonij, ki so vplivale na razvoj klavirske glasbe.

8. H. Berlioz: L’Enfance du Christ 

Berlioz – L’Enfance du Christ (Otroštvo Kristusa) je oratorij, ki ga je Hector Berlioz skomponiral med leti 1850 in 1854. Delo je bilo premierno izvedeno 10. decembra 1854 v Parizu, in sicer v okviru cerkvenega koncerta, čeprav ni bilo namenjeno za cerkvene liturgije. L’Enfance du Christ je bilo Berliozovo prvo veliko oratorijsko delo, ki se je odlikovalo z bogato orkestracijo in dramatičnim pristopom, ki je bil v nasprotju z bolj tradicionalnimi pristopi k božičnim temam. Delo je danes cenjeno zaradi svoje čustvene globine in glasbene kompleksnosti.

7. S. Prokofiev: Troika

“Troika” iz Poročnika Kijé (Op. 60) je skladba, ki jo je Sergej Prokofjev skomponiral leta 1933 kot del glasbe za sovjetski film Poročnik Kijé. Film je temeljil na zgodbi o neobstoječem vojaku, ki zaradi birokratske napake postane legenda. “Troika” opisuje veselo vožnjo s sankami po zasneženem okraju, z živahnim ritmom, ki posnema zvok trojke (sanke z vlečnimi konji). Čeprav je bila prvotno napisana za filmsko glasbo, je skladba postala priljubljena kot samostojna orkestralna izvedba.

6. L. Anderson: Vožnja s sanmi

Vožnja s sanmi (“Sleigh Ride”), napisana leta 1948 s strani ameriškega skladatelja Leroya Andersona, prvotno kot orkestralna skladba, vendar je kasneje postala priljubljena tudi v številnih vokalnih izvedbah, še posebej po tem, ko so ji dodali besedilo. Anderson je to skladbo ustvaril kot del zbirke, ki je vključivala različne praznične in veselo-tematske skladbe.

5. A. Corelli: Božični koncert Op. 6, št. 8

Corellijev Božični koncert (Concerto Grosso Op. 6, No. 8) je bil napisan leta 1714 in je del njegove zbirke Concerto Grosso Op. 6, ki vsebuje 12 koncertov. Ta koncert je posebej znan kot “Natale” ali “Božični koncert”, saj se pogosto izvaja med božičnimi prazniki zaradi svoje svečane in veselo-duhovne narave. Corelli je v tem delu združil baročni stil concerto grosso z bogato orkestracijo in harmonijami, ki ustvarjajo praznično vzdušje. Kljub temu, da je bil napisan pred več kot 300 leti, ostaja priljubljen zaradi svoje klasične lepote in prazničnega duha.

4. P. I. Čajkovski: Hrestač

Čajkovskijev “Hrestač” (op. 71) je bil napisan leta 1892 in premierno izveden 18. decembra v Carigradu (današnji Sankt Peterburg). Gre za balet, ki temelji na zgodbi E.T.A. Hoffmanna o deklici Klari, ki v božičnem večeru doživi čarobno pustolovščino. “Hrestač” je bil prvotno slabo sprejet, vendar je danes nepogrešljiv del baletnega repertoarja. Čajkovski je za to delo ustvaril eno svojih najbolj prepoznavnih glasbenih partitur, vključno s slavnim“Sugar Plum Fairy” in “Dance of the Sugar Plum Fairy”.

3. A. Vivaldi: Gloria

Vivaldijeva “Gloria in D Major” (RV 589) je bila napisana okoli leta 1715, verjetno med Vivaldijevim obdobjem dela v cerkvi Santa Maria della Pietà v Benetkah. Gloria je eno najbolj priljubljenih Vivaldijevih cerkvenih del in je sestavljeno iz dvajsetih delov, vključno z veličastnimi zborovskimi in solističnimi deli. Gloria je bilo pozabljeno skoraj dva stoletja, preden je bilo ponovno odkrita v 20. stoletju, ko je postalo eno najbolj izvedenih del klasične cerkvene glasbe.

2. J. S Bach: Božični oratorij

Bach je v tem delu izjemno združil dramatiko in cerkveno glasbo, saj je uporabil vokalne in instrumentalne elemente, ki so bili bolj značilni za oratorije tistega časa, čeprav je delo obdržalo tudi izrazite cerkvene prvine. Oratorij je postal priljubljen zaradi svoje čustvene globine, veličastne orkestracije in izjemne harmonije med solisti in zborom.Bachov Božični oratorij (Weihnachts-Oratorium), BWV 248, je bil napisan leta 1734 v Leipzigu. Oratorij je bil prvotno komponiran za božične praznike in izveden v šestih delih, med 25. decembrom 1734 in 6. januarjem 1735, ob različnih cerkvenih službah.

1. G. F. Handel: Mesija

Oratorij Mesija je eno najpomembnejših del klasične glasbe, ki ga je skladatelj George Frideric Handel ustvaril leta 1741. Delo je nastalo v času, ko je Handel iskal novo glasbeno formo, s katero bi predstavili verske teme širšemu občinstvu in je bilo premierno izvedeno leta 1742 v Dublinu, kasneje pa je postalo priljubljeno tudi v Londonu. Najbolj znana skladba iz oratorija je “Hallelujah Chorus”. Handel je Mesijo napisal v rekordnem času – v samo 24 dneh. Zaradi svoje duhovne vsebine in glasbene moči je Mesija ostal priljubljen in pogosto izvajani del klasične glasbe.

Božična glasba je nekaj, kar nas vse povezuje in ustvarja nepozabno praznično vzdušje, ki je polno topline, radosti in miru. Klasične božične skladbe nas s svojo lepoto popeljejo skozi čas in nas spomnijo na prave vrednote tega obdobja. Upamo, da smo vam predstavili tudi nekaj novih skladb na tem seznamu in da boste uživali v njihovih harmonijah v tem prazničnem času.

Razvoj in zgodovina violončela

Violončelo, znan po svojem globokem in plemenitem zvoku, spada v družino godalnih inštrumentov in že stoletja navdušuje ljubitelje glasbe. Čeprav je najmlajši med svojimi sorodniki, ga zaradi njegove popolne oblike in edinstvenega tona uvrščamo med najbolj cenjene inštrumente v klasični glasbi. Od svojih začetkov do izpopolnjene sodobne oblike je pot violončela zaznamovana z izjemnim obrtništvom, akustično iznajdljivostjo in kulturnim pomenom.

Lion Strings Master: Violončelo Clement II

Izvor in predhodniki

Sledenje izvoru violončela ni preprosto. Inštrumenti, ki se igrajo z lokom, so prisotni v evropski ikonografiji okoli leta 900 n.št., vendar je njihovo točno poreklo težko določiti. Ti inštrumenti spadajo v štiri glavne kategorije: rebek, srednjeveška viola, lira da braccio in viola da gamba. Prvi trije so običajno sprejeti kot predhodniki violine in viole zaradi njihove velikosti in položaja igranja. Raziskovalci so predlagali tudi, da so bili vsi ti inštrumenti izvirno izklesani iz trdnega kosa lesa, na katerega je bila dodana preprosta resonančna plošča, kar je bila tehnika izdelave, ki je bila izvedljiva le pri manjših velikostih inštrumentov.

Pri violi da gamba so že bili opazni bolj kompleksni konstrukcijski pristopi in ideja o družini inštrumentov istega tipa, ki se igrajo v različnih registrih, je postala zasidrana. Ta ideja se je kmalu prenesla na violino, verjetno v začetku 16. stoletja.

Polno ime inštrumenta, ‘violončelo’, ni bilo široko sprejeto vse do poznega 17. stoletja. Inštrument so v Italiji različni imenovali tudi ‘violoncino’ ali celo ‘violone’, v Franciji kot ‘bas de violon’ ali ‘basse de violin’, drugod pa kot ‘bass violin’ vse do 18. stoletja. Najstarejše ohranjeno violončelo “The King” je delo Andrea Amatija in je datirano v leto 1572. Narejeno je bilo kot del skupine inštrumentov za Karla IX., kralja Francije (1560–74).

Slika: www.picryl.com

Razvoj violončela

Razvoj violončela kot samostojnega in priznanega inštrumenta je bil omejen zaradi dolgoletne prevlade viole da gamba kot bas inštrumenta v strunskih ansamblih, še posebej v Angliji, kjer je viola uživala ugled zaradi svoje rafiniranosti in boljše artikulacije v primerjavi z zgodnjim violončelom. Zgodnji violončelo, razvit iz bas violine, je bil sprva namenjen predvsem izvajanju preprostih basovskih linij, skladnih z glasbenim slogom tistega časa. Prvi zapisi o bas violini iz leta 1529 omenjajo glasbilo s tremi strunami (uglašenimi v F–C–G), ki se je kasneje razvilo v štiristrunske modele. Razvoj inštrumentalne tehnike igranja in glasbenih slogov komponiranja je v 17. stoletju omogočil violončelu širšo uporabo – od igranja zahtevnejšega kontrapunkta v komornih ansamblih do solističnih vlog v koncertnih in orkestrskih skladbah.

Zgodnji violončeli so bili izdelani v različnih velikostih. Prvi instrumenti, izdelani v Cremoni s strani Andrea Amatija in njegove družine, so bili večje velikosti, dolžine hrbta okoli 79 cm. Vendar pa so skoraj sočasno s temi v Brescii izdelovali manjše violončele, katerih hrbet je meril le okoli 71 cm. Cremona je dala prednost večjim modelom, ki so bili kasneje prilagojeni za sodobno uporabo. Danes standardna velikost znaša 75 cm, kar je srednja vrednost med tema modeloma.

Stradivari je pomembno vplival na oblikovanje sodobnega violončela, saj je z izboljšavami omogočil večji razpon in močnejši ton, ki je bil primeren tako za solistično igro kot za igranje v ansamblu.

Zgodnji violončeli so imeli močno ukrivljen hrbet in ploščo, kar je zagotavljalo resonantni bas, ki je bil glavna značilnost tega inštrumenta v 17. stoletju. Z izravnavanjem loka je Stradivari izboljšal resonanco in proeciranje zvoka na vseh štirih strunah, kar je omogočilo boljše ravnotežje med temnim basom in svetlim visokim tonom. Te izboljšave so postale mogoče zaradi napredka pri izdelavi strun, ki so bile v začetku izjemno debele in težke za jasen ton, Stradivari pa je s svojimi izboljšavami dosegel večjo artikulacijo in jasnost zvoka, ki sta postala ključna za sodobno igro na violončelo.

Mojstrovina izdelave

Zasnova oblike in struktura violončela predstavljata pravi čudež akustičnega inženirstva. Sestavljajo ga številni elementi, od katerih je vsak skrbno vpet v premišljeno celoto, ki združuje akustično odličnost in estetsko brilijanco.

Telo violončela – hrbet in plošča predstavljata osrednji resonančni del violončela in sta poglavitnega pomena za končen zvok inštrumenta. Hrbet je običajno izdelan iz javorja, čeprav se uporabljajo tudi alternative, kot sta topol in vrba, zaradi njihovega toplejšega tona. Plošča je izdelana iz smreke, zaradi njene lahkosti in sposobnosti učinkovitega prenašanja vibracij.

Razmerja zlatega reza in polž violončela

Oboki violončela so sestavljeni iz šestih ukrivljenih javorevih plošč, ukrivljenih s pomočjo toplote in podprtih z notranjimi bloki. Rebra oblikujejo značilne obrise violončela: zgornji, srednji (C-oblike) in spodnji del.

Vrat, izrezljan iz javorja, se združuje z glavo in polžem. Na vrat je prilepljena ebenovinasta plošča ubiralke, oblikovana za večjo udobnost med igranjem, z globljim delom pod struno C, ki omogoča širše vibracije najnižje strune.

Glava s polžem, izrezljanim v razmerju zlatega reza, je iz javorjevega lesa, medtem ko so ključi za uglaševanje strun (C–G–D–A) narejeni iz trpežnega lesa ebenovine, kot tudi palisandra ali pušpana.

Okrasni in funkcionalni detajli


Med dekorativnimi elementi violončela je obroba, vdelana na robovih sprednje plošče, za katero se ponavadi uporablja les ebenovine. To ni zgolj okrasni moment, temveč preprečuje širjenje razpok in krepi občutljive robove. 

Zvočnici, elegantno izrezani v plošči, izboljšujeta resonanco in označujeta položaj kobilice, njihova natančna oblika in dimenzije pa so prava umetnost, saj neposredno vplivajo na barvo in projekcijo zvoka.

Kobilica prenaša vibracije strun na telo violončela. Njena kompleksna oblika, zasnovana za optimalno ravnovesje med težo in strukturno trdnostjo, je ključna za zvočno zmogljivost inštrumenta. Obstaja nešteto modelnih različic kobilic, od katerih vsaka dopolnjuje specifičen konstrukcijski model violončela ter ojača ali subtilno prilagodi njegove akustične lastnosti.

Pod kobilico se nahajata duša, paličica iz smreke, in bas greda, vzdolžna smrekova ojačitev, ki skupaj optimizirata tonski odziv in razmerje med nizkim in visokim registrom instrumenta.

Sodobni violončeli so opremljeni z nastavljivo konjico oz. špico, ki podpira inštrument med igranjem in tudi vpliva na akustične lastnosti inštrumenta. Ta inovacija je omogočila večjo svobodo pri drži inštrumenta in je pomembno prispevala k razvoju inštrumentalne tehnike.

Slika: www.pinterest.com

Umetnost laka

Lak na violončelu ne le ščiti površino, temveč tudi ključno vpliva na zvok. Klasični italijanski izdelovalci godal, kot je Stradivari, so uporabljali kompleksne formule laka, ki so združevale olja, smole in pigmente, da so izboljšali videz in zvok inštrumenta. Iskanje teh “izgubljenih” receptov še vedno predstavlja izziv za sodobne izdelovalce godal, saj pravi lak omogoča violončelu, da ohrani svoj briljanten zvok skozi stoletja.

Zaključek

Violončelo je skozi stoletja prehodil dolgo pot, ki je iz njega oblikovala enega najcenjenejših inštrumentov v klasični glasbi. Njegov bogat in izrazit ton je plod vrhunskega umetniškega obrtništva in naprednih akustičnih inovacij. Njegov glasbeni značaj je rezultat bogate večstoletne tradicije, ki sega vse do mojstrov, kot je Stradivari.

Odkrijte našo serijo violončelov Lion Strings Master, ki navdušujejo z izjemnim odzivnim solističnim in barvitim zvokom, ter postavljajo nove standarde v svojem razredu – Violončelo Clement I / Violončelo Clement II.

Kdaj vaditi? Znanstveni pogled na produktivnost

Slika: Tima Miroshnichenko – Pexels

Kdaj v dnevu je vadenje najbolj produktivno? Kaj pravi znanost?

Povezava med časom dneva in produktivnostjo

Povezava med časom dneva in produktivnostjo je že dolgo predmet številnih raziskav.

Ena ključnih ugotovitev je tudi, da ne gre zgolj za količino časa, ki jo posvetimo vadbi, temveč za kakovost in strategijo. Popularna teorija, ki jo je populariziral Malcolm Gladwell, pogosto poudarja, da je za dosego vrhunskega mojstrstva potrebnih 10.000 ur vadbe. Vendar številni strokovnjaki, kot Anders Ericsson, ki je to podočje raziskoval, opozarjajo, da niso ključne zgolj ure vadbe, temveč je ključna osredotočena in namenska vaja. Torej je lahko krajša, a poglobljena in ciljno usmerjena vadba veliko efektivnejša od daljše brezglave vadbe.

In to nas pripelje do današnje teme. Na prvi pogled se morda zdi, da vadenje ob šestih popoldne ni nič drugačno od vadenja ob desetih zjutraj, raziskave kažejo drugače.

Učinkovitost in kreativnost sta največji, ko se možgani nahajajo v optimalni fazi pomnjenja, obdelave in interpretacije informacij. Prava izbira kdaj v dnevu vadimo ne vpliva le na to, kako učinkovito predelujemo podatke, temveč tudi na kakovost naše izvedbe. Tako postane čas dneva ključni dejavnik pri oblikovanju kakovostne vadbene rutine za našega inštrumenta.

Usklajenost vadenja z optimalnim časom dneva, ko so možgani spočiti in kognitivno najbolj odzivni, je ključna za maksimalno učinkovitost, pomnjenje in ustvarjalnost pri razvoju glasbenih veščin.

Zgodnje jutro ni vedno optimalno

Pogosto velja prepričanje, da so jutranje ure najprimernejše za produktivno delo, kar vodi do tega, da se mnogi že ob zori podajo k svojim obveznostim. Veliko glasbenikov se odloči za jutranje vadenje pred delovnimi ali šolskimi obveznostmi. Vendar tak način vadenja pogosto poteka mehansko, brez prave osredotočenosti. Utrujeni možgani niso sposobni optimalne obdelave informacij, kar vodi v neučinkovito vadbo in zgolj občutek lažne produktivnosti. Podobno, kot da bi »brali« knjigo in ugotovili, da nismo ničesar zares prebrali – vaja brez osredotočenosti je pogosto potrata časa.

Vaša notranja ura

Ključ do učinkovite vadbe leži v razumevanju lastnega biološkega ritma. Naše telo deluje v skladu s cirkadianimi ritmi, 24-urnim ciklom, ki uravnava različne fiziološke procese, kot so budnost, hormonske spremembe in telesna temperatura.

Slika: Lil Artsy – Pexels

Ti ritmi so relativno stabilni, če jih ne motimo z neurejenim spanjem ali pogostimi časovnimi preskoki.

Opazovanje teh ritmov lahko pomaga prepoznati obdobja dneva, ko smo najbolj budni in energični. Takrat so naši možgani in telo najbolj pripravljeni na osredotočeno in produktivno delo, kot je vadenje inštrumenta.

Vadenje je najbolj učinkovito, ko se prilagodimo ritmu, ki naravno usmerja naše vrhove energije in zbranosti.

Uvid v obdobja produktivnosti

Za boljše razumevanje svojega biološkega ritma je priporočljivo voditi dnevnik energije. Med tednom, ko nimate večjih motenj ali posebnih dogodkov, beležite obdobja visoke in nizke energije. Vsak dan si zapišite, kdaj se počutite najbolj budni in kdaj najbolj utrujeni. Po koncu tedna lahko te podatke združite in analizirate, da ugotovite svoje najproduktivnejše ure.

Ko enkrat prepoznate ta obdobja, jih načrtno izkoristite za vadenje. V teh trenutkih boste bolj osredotočeni, kar bo omogočilo hitrejše napredovanje in učinkovitejše učenje. Prav tako lahko obdobja ko imate manj energije namenite sprostitvi, branju ali lahkotnim aktivnostim, saj bi bilo vadenje v teh trenutkih manj produktivno.

Zaključek

Razumevanje lastnega cirkadianega ritma in prilagajanje vadbe glede na osebno energetsko dinamiko je ključ do izboljšanja produktivnosti in učinkovitosti pri vadenju. Namesto da se držimo univerzalnih nasvetov o jutranji produktivnosti, je bolje, da upoštevamo individualne značilnosti in časovna obdobja, ko smo najbolj sposobni biti osredotočeni na svoj proces vadenja. Na ta način lahko vadimo bolj optimalno in dosežemo boljše rezultate v krajšem času.

Upoštevanje lastnega cirkadianega ritma in obdobij največje energije omogoča učinkovitejše vadenje in hrati zagotavlja boljši napredek v krajšem času.

Kdaj pa je vaš najljubši čas za vajo? Sporočite v komentarju spodaj.

Slika: Yan Krukov – Pexels

Avtor: Anthony Cerullo. Povzeto in prirejeno po Sonicbids.

Lion Strings partner CelloFesta 2024

Z veseljem podpiramo največji festival violončela pri nas, CelloFest, ki je potekal od 18 – 25. 10. v Ljubljani.

Spodaj so izseki iz stojnice Lion Strings na Konservatoriju za glasbo v Ljubljani.

Preglejte aktualne violončelistične popuste spodaj ✨

Prelomen koncert: Violina iz vesolja z orkestri na Zemlji

Na misiji podjetja SpaceX z imenom Polaris Dawn smo bili priča izjemnemu dogodku, ki povezuje glasbo in vesolje na zgodovinski način.

Med petdnevno misijo je astronavtka in violinistka Sarah Gillis izvedla edinstven koncert, imenovan “Harmony of Resilience”, katerega bi lahko označili kot prvi klasičen koncert iz vesolja!

Gillis je v breztežnostnem stanju na krovu vesoljskega plovila Crew Dragon na svojo violino zaigrala “Reyjevo temo” iz filma Vojna zvezd: Sila se prebuja, delo legendarnega skladatelja Johna Williamsa. Izvajanje violinskega parta te skladbe je bilo zaigrano in posneto v vesolju in kasneje sinhronizirano s spremljavo orkestrov različnih držav, vključno z ZDA, Venezueli, Ugando, Švedsko in Brazilijo, kar je ustvarilo edinstven koncert, ki je premostil meje prostora in časa. Izvajanje violinistke in astronavtke Sarah Gillis so iz vesolja poslali na Zemljo preko SpaceX Starlink satelitov, kar še dodatno poudarja tehnološke dosežke te misije.

Ta dogodek je imel tudi humanitarni cilj – zbiranje sredstev za raziskave otroškega raka in drugih bolezni v sodelovanju z St. Jude Children’s Research Hospital in glasbenim programom El Sistema USA, ki spodbuja napredek otrok skozi glasbeno izobraževanje in igranje inštrumenta.

Posnetek koncerta si lahko ogledate na spodnji povezavi ⬇️

Misija Polaris Dawn je prva zasebno financirana misija podjetja SpaceX, ki vključuje vesoljski sprehod, znanstvene raziskave vpliva sevanja na človeško telo, uporabo Starlink komunikacijskega sistema ter preizkušanje novih vesoljskih oblek, pri čemer so astronavti leteli na višini približno 1400 km, kar je najvišja orbita od misije Nasa Gemini11 iz “davnega” leta 1966.

Več o izjemni Sari Gillis si lahko preberete tukaj.

Galerijo slik si lahko ogledate spodaj ⬇️

Violinistka in astronavtka Sarah Gillis

Od klasične violine do vodenja vesoljskih misij pri SpaceX

Sarah Gillis, astronavtka in ključna članica misije Polaris Dawn podjetja SpaceX, združuje dve izjemno različni, a enako fascinantni poti – glasbeno in znanstveno. Njena zgodba se prične v Koloradu, kjer se je že kot otrok začela učiti violine. Podpora staršev in lokalnih mentorjev je pripeljala do tega, da je kmalu postala ena najobetavnejših mladih violinistk v regiji.

Glasbeni začetki

Sarah se je že v zgodnjih letih izobraževala pri priznanih mentorjih in bila članica Denver Young Artists Orchestra, kjer je imela priložnost sodelovati s svetovno priznanimi glasbeniki, kot je Pinchas Zukerman. Njene tehnične sposobnosti in interpretativna zrelost so jo pripeljale na mnoge nastope po ZDA, kjer je izpopolnjevala svojo virtuoznost na violini. Sodelovala je na različnih mladinskih glasbenih festivalih in tekmovanjih, ki so ji omogočili, da se je razvijala kot profesionalna glasbenica.

Med njeno glasbeno kariero so jo podpirali različni mentorji, ki so prepoznali njen izjemen talent, vendar pa so bile njene ambicije širše. Kljub ljubezni do glasbe je Sarah kmalu spoznala, da ima še eno močno strast – znanost.

Prehod v znanstvene vode

V srednji šoli je Gillis začela kazati zanimanje za fiziko, matematiko in tehnologijo. Njen mentor, nekdanji astronavt Joe Tanner, jo je navdihnil, da začne raziskovati možnosti kariere v aeronavtičnem inženirstvu. Tako se je leta 2010 vpisala na Univerzo v Koloradu Boulder, kjer je študirala aeronavtično inženirstvo ter ob tem nadaljevala tudi z izobraževanjem v klasični glasbi in plesu.

Med študijem je Gillis postala vse bolj zavezana znanosti in tehnologiji, kar jo je pripeljalo do pripravništva pri SpaceX leta 2015. Tam je kmalu postala vodilna inženirka za operacije usposabljanja astronavtov. Njena tehnična znanja in izkušnje so postale neprecenljive za misije, kot je Polaris Dawn, kjer je danes ena izmed ključnih članov ekipe.

Združevanje dveh strasti

Kljub temu, da je njen poklicni fokus prešel na znanost in vesolje, njena ljubezen do glasbe ni izginila. Na misiji Polaris Dawn je Sarah Gillis izvedla zgodovinski dogodek, ko je med lebdenjem v breztežnostnem prostoru na krovu vesoljskega plovila Crew Dragon zaigrala “Reyjevo temo” iz filma Vojna zvezd: Sila se prebuja, delo legendarnega skladatelja Johna Williamsa. Ta trenutek, imenovan “Harmony of Resilience“, je združil orkestre z vsega sveta, ki so sodelovali na daljavo, vključno z glasbeniki iz ZDA, Venezuele, Ugande, Švedske in Brazilije.

Povezava med glasbo in znanostjo

Sarah je v nedavnem intervjuju pojasnila, kako ji je glasbena izobrazba pomagala pri uspehu v znanstveni karieri. Poudarila je, da so mnoge veščine, ki se jih je naučila skozi glasbo, neposredno uporabne v njenem delu astronavtke.

Glasba jo je naučila komunikacije, sodelovanja in osredotočenosti na reševanje težav. Pri igranju v glasbenih skupinah se je naučila pomembnosti povezovanja z ljudmi, kar danes uporablja pri vodenju timov in sodelovanju z drugimi astronavti.

Sarah Gills o spretnostih in sposobnostih, ki jih je razvila skozi trening igranja na inštrument

Prav tako je pojasnila, da jo je glasba naučila, kako razčleniti zapletene probleme na manjše dele in se osredotočiti na najtežje naloge, kar je ključna veščina pri njenem delu v vesoljski industriji. “Te sposobnosti mi danes pomagajo pri navigaciji skozi probleme in usklajevanju dela z ekipo,” je dejala.

Zgodba o združevanju umetnosti in znanosti

Zgodba Sarah Gillis je navdihujoč primer, kako se dve na prvi pogled nepovezani poti – klasična glasba in vesoljski inženiring – lahko združita v eno izjemno kariero. Njeno potovanje od profesionalne violinistke do astronavtke dokazuje, da so meje človeškega potenciala neskončne in da je mogoče slediti več strastem hkrati.

Vodnik za efektivno domače vadenje v glasbeni šoli

Na poti do glasbene odličnosti je za mlade glasbenike ključno, da čim prej osvojijo strategije za uspešno in efektivno domače vadenje.

Ta vodnik je zasnovan tako, da pomaga mladim umetnikom in njihovim staršem razumeti, kako najbolje izkoristiti čas domače vaje.

Tukaj je razdelana strategija v treh jasnih korakih, ki bo pomagala izboljšati glasbeno izvedbo in razviti globlje umetniško izražanje.

Talent je kot nebrušeni diamant, ki s pravim pristopom, vztrajnostjo in predanostjo doseže svoj polni potencial.

1. Postavitev jasnih ciljev

Vsaka vaja naj se začne z jasnim načrtom. Kaj točno želim doseči danes? Ali je to izboljšanje določene tehnike, delo na novi skladbi ali izpopolnjevanje izraznosti? Cilji naj bodo SMART: specifični, merljivi, dosegljivi, relevantni in časovno omejeni. Na primer, namesto “danes bom vadil,” si zastavite cilj, “10 minut vadil prehod iz 1. v 4. lego na vseh strunah z ritmičnimi in lokovnimi variacijami.” To vam bo omogočilo, da ostanejo vaje osredotočene in produktivne. Čim več natančno določenih in pravilno zastavljenih ciljev pomeni hitrejšo pot do uspeha.

Vsaka vaja naj se začne z jasnim načrtom in konkretnimi cilji. Kaj točno želim doseči?

2. Tehnika, tehnologija in metodični pristopi

Napredek v klasični glasbi pogosto zahteva ponavljanje, vendar naj bo to ponavljanje pametno. Uporabite metode, kot je segmentacija, kjer razdelite glasbene dele na manjše, lažje obvladljive segmente. Včasih se je bolje osredotočiti na izziv v prvem taktu dokler ga ne razrešite, kot zgolj preigrati skladbo skladbo in s tem samo še utrditi napake.

Vadite počasi, da izboljšate natančnost in izraznost. S takšnim načinom boste prišli do željenega rezultata najhitreje. Vključite tehnike za izboljšanje dinamike in tempa, ki so ključni za učinkovito izražanje v glasbi. Redna uporaba metronoma in snemanje vaših vaj lahko znatno prispevata k boljšemu občutku za ritem in samorefleksijo.

Vadite počasi, da izboljšate natančnost in izraznost. Uporabljajte metronom.

3. Ne zgolj tehnična, tudi izrazna vsebina. Efektivno in afektivno.

Mladi glasbeniki bi morali razmišljati o tem, kaj za njih skladba predstavlja in kako lahko svoja čustva sporočajo skozi igranje. Vaje naj vključujejo raziskovanje različnih interpretacij, kot tudi namerno pretiravanju v željenem izrazu, kar lahko obogati razumevanje glasbenega dela in dojemanje efektivnosti lastnega izraza. Vzpodbuja naj se eksperimentiranje z različnimi čustvenimi stanji in dinamikami, preko katerih lahko najdete svoj edinstveni glasbeni izraz.

Kot se urimo v tehničnih prvinah, je tudi za smelo čustovanje potrebna določena izkušnja v (pre)poznavanju in razlikovanju med čustvenimi stanji, da bi jih na koncu znali posredovati čez naš inštrument.

Vaje naj vključujejo raziskovanje različnih interpretacij, kot tudi namerno pretiravanju v željenem izrazu.

Zaključek

Učinkovito vadenje ni samo o količini časa, preživetega za inštrumentom, ampak predvsem o kakovosti časa, ki ga preživite s svojim izbranim inštrumentom. Z jasno zastavljenimi cilji, metodičnimi tehnikami in poudarkom na čustvenem izražanju, lahko mladi glasbeniki dosežejo velike napredke v svojem umetniškem razvoju. Ta vodnik naj služi kot osnova za oblikovanje domače vaje, ki naj ne bodo samo izboljševanje tehničnih sposobnosti, ampak razburljiva dogodivščina na poti do samospoznavanja in udejanjanja lastnega umetniškega izraza.

Marko Kragelnik je akademski violončelist in profesor violončela na Konservatoriju za glasbo v Ljubljani ter Glasbeni šoli Rakovnik, glasbeni producent za klasično glasbo, urednik CelloFun.co in ustanovitelj Salona izbranih godal Lion Strings.

Vam je prebrano všeč? Zagotovite si nove izdaje zapisov z naročilom na Novičnik Lion Strings.