Pernambuko – srce in duša popolnega loka

Med izbiro lesa, ki so ga skozi zgodovino uporabljali za izdelavo lokov, se je kot najboljši izkazal pernambuko. Zaradi svoje gostote, elastičnosti in sposobnosti ohranjanja ukrivljenosti omogoča natančen, enakomeren in občutljiv prenos energije in je že več stoletij glavni material za izdelavo lokov za godala.

Kaj je pernambuco?

Pernambuko (Paubrasilia echinata) drevo, ki izvira iz Atlantskega deževnega gozda na vzhodni obali Brazilije, ki je danes močno zmanjšan – ohranjenih je le okoli 6–8 % njegove prvotne površine. Drevesa pernambuka rastejo počasi in potrebujejo več desetletij, da dosežejo uporabno velikost (9 do 15 metrov), oranžno-rdeča barva lesa pa s starostjo potemni v temnejše rjavo-rdeče tone.

Po poseku se les suši več let (pogosto desetletje ali več), preden je primeren za obdelavo. Najbolj kakovosten les prihaja iz dreves, starih nad 50 let. Tak les ima stabilno strukturo in zagotavlja dolgo življenjsko dobo loka.

Zaradi redkosti in zaščite je pernambuko danes uvrscen na seznam CITES
(Appendix Il), zato je njegova uporaba strogo nadzorovana.

*Slika vir: http://charlesespeybows.blogspot.com*

1. Izbor in priprava lesa

Izdelovalec lokov začne z izbiro suhega kosa pernambuka, ki se je naravno sušil vsaj deset let. Kakovosten les ima ravna, enakomerna vlakna brez razpok ali vozlov. Glede na lastnosti lesa mojster določi, za katero godalo bo lok primeren, saj morata biti teža in prožnost v ravnovesju.

Izbrani blok se razžaga v ozke letvice dolžine 70–75 cm, nekoliko širše od končne mere loka. Letvice se zravnajo in pustijo počivati, da se les stabilizira.

2. Grobo oblikovanje

Sledi oblikovanje osnovnega profila loka. S pomočjo ročnih rezil, strgal in pil se oblikuje paličico iz kvadratnega prereza v rahlo osemkotno ali okroglo obliko.

Že v tej fazi mora mojster natančno spremljati potek vlaken, saj lahko majhna napaka vpliva na elastičnost in uravnoteženje.
Paličica se nato stehta in izmeri, da se zagotovi pravilen potek teže od konice do žabice.

3. Ukrivljanje

Najzahtevnejši del postopka je ukrivljanje paličice. Les se postopno segreva nad suhim virom toplote – nekoč nad plamenom, danes pogosto s kovinsko ploščo. Ko se vlakna zmehčajo, mojster paličico počasi ukrivi v značilno lokovo krivuljo.

Ker ima vsak pernambuko svojo gostoto in strukturo vlaken, se med segrevanjem upogiba različno hitro. Izdelovalec mora zato pozorno spremljati odziv materiala. Po ohladitvi les trajno ohrani obliko, kar potrjuje njegov t.i. spomin na ukrivljenost – ključno mehansko lastnost, ki je druge vrste lesa nimajo.

4. Fina obdelava, uravnoteženje in prilagoditve

Ko je krivina popolna, sledi natančno brušenje in tehtanje, da se doseže pravilno ravnotežje.

Že majhna sprememba mase vpliva na občutek pri igranju, zato lokar sproti preverja upogib in vibracije.
V tej fazi izdela kanal za vijak in pripravi prostor za konico z zaščitno oblogo iz kosti, slonovine ali umetne mase.

5. Sestavljanje loka

V zadnji fazi se sestavi vse dele:

na konico pritrdi okrasno oblogo in kovinski obroč,
izdela in namesti se žabica iz ebenovine,
vstavi medeninski vijak za napenjanje,
napnejo se žima iz konjskega repa,
površina se premaže z oljem ali lakom, ki zaščiti les in poudari naravni ton.

6. Preizkus in končna nastavitev

Preden lok zapusti delavnico, ga mojster osebno preizkusi – preveri napetost, ravnotežje, odzivnost in vibracijo. Po potrebi lok še rahlo ogreje in popravi krivino.
Ko je vse popolnoma usklajeno, je lok pripravljen za uporabo in ob pravilni negi ohrani svoje lastnosti več generacij.